KATJA PEGAN: PROSLAVE IN PROTOKOL

Svojega očeta se rada spomnim kot kapelnika, v mojem otroškem spominu pa to ni tisti kapelnik, ki stoji pred veliko godbo in ji dirigira, ampak mlad moški, ki z malim avtobusom ali kombijem in majhno hčerko (ki je vedno nekje blizu ali pa manj blizu bobnov, tub in pultnih stojal) razporeja godbenike na ploščadi pred šolo ali na avtobusnem postajališču, večkrat ob kakšnem spomeniku, in jim potem dirigira. Takrat je proslava.

Deli novico s tvojimi prijatelji

 To mi razloži zelo racionalno – ker takrat proslavljamo. Aha, proslavljamo, kaj? Zmago, otrok! Ker smo zmagali, vsi ti stari gospodje in včasih tudi gospe po vaseh v piranskem zaledju, v hreščeče mikrofone govorijo besede, ki jih ne razumem; morda tudi zaradi ovinkastih cest, po katerih se je težko prebijal naš avtobus in mi je bilo nato malo slabo.

Sem pa potem zelo dobro razumela veselje ljudi, ki so se zbrali ter poslušali junaške in borbene pesmi, ki jih je igrala godba. Najbolj všeč mi je bila tista »Ko sunce u zoru sloboda se rađa«. Otroci smo ob njej plesali in skakali, bolj zadaj, kjer so čakali flaškoni refoška in malvazije. Vse je bilo brez protokola, najbrž pa ga jaz takrat nisem prepoznala ( tudi, če je bil). Ker protokol ni nekaj kar tako in se lahko močno skrije, da ga ne opaziš. In takrat je najbolj nevaren. To sem spoznala desetletja kasneje, ko sem se po družinski tradiciji tudi sama začela ukvarjati s« proslavljanjem zmag«.

Državniški protokol ni znanje o tem, kako se primerno oblečeš, na kateri strani ob ženski stoji moški, kdaj so potrebni klobuki in kdaj črnina. Še manj, koliko vilic je treba postaviti ob krožnik na državniškem kosilu. Je nekaj veliko bolj usodnega. Če ga ni, ko bi moral biti, lahko govorimo o spodkopavanju miru. Ker protokol je kot pipa miru, je sistem simbolnih sporočil. V njih ne sme biti napake, saj odločitve (slovenska zakonodaja in veljavni predpisi so tu prav zato) izražajo odnos do države, institucije, družbene skupine ali posameznika.

Protokol RS se mora danes veliko bolj kot kdaj prej, v času nevednosti in kaosa, »novokomponovane« politike, ki je pospeševalec razdvajanja ljudi (ker ljudje tako ali tako nikoli niso mislili enako in nikoli ne bodo, razdeljena je Evropa, razdeljen je svet, le kako ne bomo Slovenci?), dosledno boriti za svoj status, ker predstavlja državo, ne zgolj vlado ali posamezno politično stranko ali ta hip najmočnejše posameznike. Na tej poti je ogromno pasti, od uradnikov in uradnic zahteva ogromno moči in modrosti za boj, v katerem morajo nujno zmagati, če bo svet še zmogel demokracijo. In ko smo nazadnje sedeli skupaj za mizo, so se borili. In pri tem jim ne more in ne sme pomagati nobena politična opcija, saj je protokol v službi države, ta pa v službi prav vseh nas.

Težka služba je to. In zelo pomembna. In upam, da ne izgine po takšni ali drugačni odločitvi. Tudi ljudske volje.