Le redki vedo, da bi se Bernardina življenjska pot skorajda obrnila v povsem drugo smer. Odraščala je v časih, ko se je stavilo predvsem na praktičnost in je veljalo, da »se bodo dekleta poročila«, zato je pametno, da imajo svoj poklic. Na pobudo staršev se je vpisala na srednjo ekonomsko šolo in se nato zaposlila. Čeprav je že v osnovni šoli obiskovala dramski in recitacijski krožek, oboževala predstave in rada nastopala, o igralskem poklicu ni razmišljala.
Odločitev je prišla skoraj po naključju, brez velikega premisleka ali posebne želje. Bila je članica amaterske skupine Prešernovega gledališča, kjer so se veliko družili in uživali. Nekega dne je med njimi padlo vprašanje: »A gremo na sprejemne izpite?« Bernarda se je odločila, da poskusi tudi sama.
SLUČAJNO IGRALKA
»Vsi smo šli in vseh šest nas jih je naredilo. Doma niso bili nič veseli, saj sem že bila v službi in so mislili, da sem na varni strani. Jaz pa sem dala odpoved, si priskrbela štipendijo, naredila diferencialne izpite in se podala na novo pot,« se spominja Bernarda, ki je bila dvanajst let igralka Prešernovega gledališča v Kranju.
Nato je večino svoje igralske kariere preživela na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je nanizala številne nepozabne vloge. Slovela je po svoji izjemni delavnosti in profesionalnosti, predvsem pa po tem, da je znala prav vsaki vlogi vdihniti nekaj čarobnega in se tako usidrati v srca občinstva. Zato so jo radi vabili tudi k sodelovanju v številnih filmih in nanizankah, ki so postali del našega kolektivnega spomina. Bernarda je tako postala nekakšna »družinska srebrnina« slovenskega gledališča in filma, dragocen del naše kulturne dediščine, ki ga je vredno skrbno ohranjati.
Vsake vloge se je lotevala resno in s pravo gorenjsko trmo. In tako so prišla tudi leta, ko je izpolnila formalne pogoje za upokojitev. Vendar umetnik tudi po koncu poklicne poti nikoli zares ne zapusti odra.
NOVI IZZIVI
Bernarda je z veseljem sprejela povabilo k sodelovanju pri novi predstavi Ledene slike v režiji Ivana Lobode v Gledališču Koper. Na koprskem odru je nastopila prvič. Pri ustvarjanju vloge je zelo uživala, saj ima rada nove izzive, spoznavanje ljudi in drugačne načine dela. Predvsem druženje z mladimi jo ohranja svežo v razmišljanju in ji omogoča širši pogled na svet.
Projekt se ji zdi zanimiv in drugačen, saj sodeluje z novimi ljudmi, med njimi tudi z režiserjem, s katerim še ni delala, vse to pa zunaj utečenega gledališkega okolja. »To so bili sami pozitivni impulzi, da se lotim novega izziva in sem poleg,« je v smehu povedala cenjena igralka, ki si jo zadnja leta lahko malce »lastimo« tudi na Primorskem.
IZOLA V NJENEM SRCU
Mnogi iz drugih koncev Slovenije sanjajo o svojem kotičku na Obali. Med njimi je bila tudi Bernarda, ki si je pred skoraj desetletjem in pol uresničila željo po svojem morskem domu.
»Ni velik, vendar v njem zelo uživam. Predvsem pa je Izola krasno mesto, ki ima vse, kar imajo veliki. Obenem pa sem spoznala kopico zelo zanimivih in prijetnih ljudi, tako da imam zdaj tu družbo, ko si jo želim, če pa hočem biti sama, pa mi je omogočeno tudi to. Rada zahajam v lokal Pri kralju, kjer vedno najdem koga za klepet in druženje. Zelo malo se kopam, saj ne maram vročine, sončenja in plavanja. Razen z vnuki skorajda ne hodim na plažo. Nekaj tega se naužijem na Silbi, kamor že nekaj let zahajam s hčerko Ano in vnuki. Veliko bolj kot poležavanje na plaži so mi všeč sprehodi ob morju. Ljubi so mi tisti mirni trenutki, ko si sam s seboj in v svojih razmišljanjih lahko pogledaš malo globlje. Veliko sem hodila, hodila, hodila. Hojo imam zelo rada. Lahko bi rekla, da je moj najljubši šport. Obožujem hoditi po gozdu, pa tudi ob morju, ampak ko ni tako vroče,« pove cenjena igralka, ki rada skoči tudi v Trst.
In ker se obeta še kar nekaj ponovitev predstave Ledene slike, bo imela Bernarda imeniten razlog za še pogostejše prihajanje na Obalo.
