Ko se družina odloči za psa, se hitro pojavijo vprašanja. Katere pasme naj bo? Kako velik bo zrasel? Ali bo primeren za otroke? Bo potreboval veliko gibanja?
Ob vseh teh razmišljanjih včasih spregledamo pse, ki na svoj dom že čakajo v zavetiščih. Med njimi so mladički, odrasli psi in starejši kosmatinci, ki so zaradi različnih življenjskih okoliščin ostali brez svojih ljudi.
Morda nimajo rodovnika, imajo pa vsak svojo zgodbo, značaj in potrebe. Predvsem pa lahko postanejo čudoviti družinski spremljevalci.
Rodovnik ne pove, kakšen prijatelj bo pes
Rodovnik je dokument, ki potrjuje poreklo psa in njegovo pripadnost določeni pasmi. Ne zagotavlja pa, da bo pes bolj ljubeč, poslušen ali primeren za življenje v določeni družini.
Na vedenje psa vplivajo številni dejavniki, od prirojenih značilnosti do zgodnjih izkušenj, socializacije, vzgoje in življenjskega okolja.
Tudi mešanci so lahko zelo učljivi, družabni in navezani na svoje skrbnike. Prav tako pa lahko potrebujejo dodatno pomoč pri premagovanju strahov ali učenju sobivanja z ljudmi in drugimi živalmi.
Zato je pri izbiri psa pomembneje od njegovega porekla vprašanje, ali se njegov značaj, potrebe in raven aktivnosti ujemajo z našim življenjskim slogom.
Včasih je odrasel pes boljša izbira kot mladiček
Mladički so prikupni, igrivi in skoraj neustavljivi. Toda vzgoja mladega psa zahteva veliko časa, potrpežljivosti in doslednosti.
Pri odraslem psu lahko pogosto že precej bolje ocenimo, kako velik je, koliko gibanja potrebuje in kako se odziva na različne situacije.
Nekateri odrasli psi so že vajeni sprehodov na povodcu, sobne čistoče in osnovnih pravil. Drugi bodo potrebovali več učenja in prilagajanja.
Posebno pozornost si zaslužijo tudi starejši psi. Ti v zavetiščih pogosto težje najdejo nov dom, čeprav so lahko odlična družba ljudem, ki si želijo mirnejšega vsakdana.
Seveda je treba pri starejšem psu računati tudi na morebitne zdravstvene težave in veterinarske stroške.
V zavetišču ne izbiramo samo psa, ampak tudi življenjskega sopotnika
Prednost odgovorne posvojitve je možnost, da se o psu pogovorimo z ljudmi, ki ga poznajo.
Oskrbniki v zavetišču lahko povedo, kako se pes vede med sprehodi, kako se odziva na neznance in ali so pri njem opazili posebne potrebe.
Če imamo doma otroke, druge živali ali živimo v stanovanju, so takšne informacije še posebej pomembne.
Toda tudi opažanja iz zavetišča niso popolna napoved vedenja v novem domu. Pes se lahko v drugačnem okolju odziva drugače, zato so spoznavanje, potrpežljivost in postopno prilagajanje ključni.
Posvojitev lahko spremeni dve življenji
Ko pes zapusti zavetišče, dobi možnost za življenje v stabilnem okolju, kjer bo deležen redne oskrbe, gibanja in pozornosti.
Obenem se v zavetišču lahko sprosti prostor za drugo žival, ki potrebuje pomoč.
Za novega skrbnika pa prihod psa pomeni začetek drugačnega vsakdana. Več sprehodov, novih navad, odgovornosti in pogosto tudi nepričakovanih zabavnih trenutkov.
Pes nas lahko spodbudi, da več časa preživimo na prostem, vzpostavimo dnevno rutino in se povežemo z drugimi ljubitelji živali.
A pri tem ne gre pozabiti, da pes ni rešitev za osamljenost ali druge življenjske težave. Je živo bitje z lastnimi potrebami, ki si zasluži skrb tudi takrat, ko imamo slab dan ali premalo časa.
Prvi dnevi v novem domu niso vedno preprosti
Posnetki srečnih posvojitev na družbenih omrežjih pogosto prikazujejo ganljive trenutke, ko pes prvič stopi v nov dom.
Resničnost pa je lahko nekoliko bolj zapletena.
Nekateri psi se hitro sprostijo, drugi potrebujejo več dni, tednov ali celo mesecev, da začnejo zaupati novemu okolju.
Morda se bodo sprva skrivali, težje jedli ali bili negotovi ob neznanih zvokih. Pomembno je, da jim omogočimo miren prostor, predvidljivo rutino in dovolj časa.
Zaupanje se ne vzpostavi na ukaz. Gradi se postopoma, skozi prijetne izkušnje, doslednost in občutek varnosti.
Prav zato je lahko trenutek, ko se nekoč prestrašen pes prvič sproščeno uleže ob svojega človeka, nekaj posebnega.
Pred posvojitvijo si zastavimo nekaj iskrenih vprašanj
Čeprav je želja, da bi živali ponudili dom, plemenita, sama po sebi še ni dovolj.
Pred odločitvijo je dobro razmisliti:
- Ali imamo vsak dan dovolj časa za sprehode, druženje in vzgojo?
- Ali lahko dolgoročno pokrivamo stroške hrane, veterinarske oskrbe in druge opreme?
- Kdo bo skrbel za psa med dopustom, boleznijo ali daljšo odsotnostjo?
- Ali so vsi družinski člani pripravljeni na prihod nove živali?
- Smo pripravljeni poiskati strokovno pomoč, če se pojavijo vedenjske težave?
Pes lahko z nami preživi desetletje ali več. Odločitev za posvojitev zato ne sme temeljiti samo na trenutnem navdušenju ali usmiljenju.
Kje v Sloveniji poiskati novega štirinožnega prijatelja?
V Sloveniji delujejo zavetišča in društva za zaščito živali, ki pomagajo zapuščenim psom do novih domov.
Tudi prebivalci slovenske Istre se lahko za informacije o psih, ki iščejo skrbnike, obrnejo na Obalno zavetišče za zapuščene živali in druga registrirana zavetišča.
Pred posvojitvijo se je smiselno pozanimati o postopku, zdravstvenem stanju živali, označitvi z mikročipom, cepljenjih in drugih obveznostih, povezanih s skrbništvom psa.
Predvsem pa je priporočljivo, da psa spoznamo in se z oskrbniki odkrito pogovorimo o svojih življenjskih razmerah.
Najlepših prijateljstev ne določa poreklo
Na koncu ni pomembno, ali ima pes rodovnik, dolgo družinsko drevo ali povsem neznane prednike.
Pomembno je, ali mu lahko ponudimo življenje, v katerem bo varen, razumljen in primerno oskrbovan.
Morda bo prav tisti nekoliko nerodni mešanček, ki ga drugi obiskovalci zavetišča niso opazili, nekoč prvi pritekel k vratom, ko se boste vrnili domov.
In takrat bo povsem vseeno, katere pasme je.
