Dvodnevno mednarodno vajo POLex 2026, ki je potekala 23. in 24. septembra, je organizirala Uprava Republike Slovenije za pomorstvo. Skupaj s sočasno vajo Neptun 2026, ki jo je organizirala Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, je povezala približno 400 sodelujočih – od posadk in reševalcev do strokovnjakov, opazovalcev ter predstavnikov različnih državnih organov.
NESREČA, KI BI SPREMENILA NAŠO OBALO
Po scenariju vaje je v Koprskem zalivu prišlo do trčenja dveh ladij in razlitja približno 2.500 ton surove nafte. Ekipe, ki so prve prispele na kraj nesreče, so poskušale omejiti iztekanje, vendar je po predvidenem scenariju naslednje jutro zaščita popustila. Naftni madež se je začel širiti proti Ankaranu, Debelemu rtiču in italijanski meji. Del onesnaženja naj bi dosegel tudi obalo občine Ankaran.
V morje seveda niso izpustili nafte. Trčenje ter količina in gibanje naftnega madeža so bili simulirani, resnični pa so bili manevri ladij, nameščanje zaščitnih pregrad, uporaba opreme in usklajevanje posadk na morju. Potek vaje so dodatno zaznamovale dejanske okoliščine na morju, predvsem veter, morski tokovi in različne zmogljivosti sodelujočih plovil.
TRI VELIKE LADJE IN ŠEST DRŽAV
Na mednarodni vaji v Kopru so sodelovali predstavniki vseh šestih jadranskih držav, ki sodelujejo v evropskem projektu Adriatic Sensitive Areas Protection (ASAP), namenjenem varovanju občutljivih območij Jadranskega morja pred onesnaženjem: Slovenije, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Albanije.
Na morju so pozornost pritegnile nacionalne enote za odzivanje ob večjem onesnaženju ter tri večja specializirana plovila. Italijanska obalna straža je sodelovala s približno 65 metrov dolgo ladjo Bruno Gregoretti, pridružilo pa se ji je tudi 35-metrsko plovilo Spica, ki opravlja naloge za italijansko ministrstvo za okolje. Tretja je bila 65-metrska ladja Ocean Sentinel Evropske agencije za nadzor ribištva (EFCA).
Pomembnejše od njihove velikosti so bile različne naloge, specializirana oprema in sodelovanje z manjšimi domačimi enotami. Vključena je bila tudi oprema Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA), namenjena pobiranju in začasnemu shranjevanju nafte.
Posebej pomemben dogodek je bila povezava slovenskih in italijanskih zaščitnih pregrad proti onesnaženju, imenovanih tudi baraže. Šlo je za praktično preverjanje združljivosti opreme, manevrov in komunikacije med posadkami, ki je bilo v takšni obliki izvedeno prvič.
Ekipe so s tem pokazale, da čezmejno sodelovanje ni omejeno le na dogovore in telefonske klice, temveč ga je mogoče uspešno izpeljati tudi v praksi, z opremo na morju.
IZPOSOJA TUJE OPREME SLOVENSKIM OPERATERJEM
Pomembno novost je predstavljalo tudi sodelovanje s Črno goro, ki je slovenskim operaterjem za izvedbo nalog posodila specializirano opremo za preprečevanje in zmanjševanje onesnaženja morja. Tovrstna mednarodna izposoja med službami za odzivanje na pomorske nesreče je bila izvedena prvič. Čeprav se to na prvi pogled morda ne zdi posebej pomembno, gre za velik korak v čezmejnem sodelovanju. Ob večji nesreči namreč ni toliko pomembno, katera država ima potrebno opremo v lasti, temveč kako hitro je ta na voljo in ali jo ekipe znajo učinkovito uporabiti.
Takšno sodelovanje je bilo tudi preizkus zaupanja med posadkami različnih držav, saj uporaba izposojene opreme zahteva jasne dogovore o postopkih, odgovornostih in podpori ekipam. Izkušnje iz Kopra bodo zato dragocene ob morebitnih resničnih intervencijah in dobra podlaga za nadaljnje sodelovanje med jadranskimi državami.
OD ZAŠČITNIH PREGRAD DO PRAVNIH POSLEDIC
Vzporedno s posredovanjem na morju je vaja Neptun 2026 preverjala odziv služb zaščite in reševanja na obali, med drugim na območju med Valdoltro in Debelim rtičem.
Onesnaženje morja namreč ni le operativni izziv. Ob resničnem razlitju bi bilo treba ugotoviti tudi vzroke nesreče, odgovornost zanjo in obseg nastale škode. Zato so bili med sodelujočimi tudi predstavniki državnega odvetništva in državnega tožilstva. Njihova prisotnost je opozorila na pogosto spregledano plat pomorskih nesreč z onesnaženjem: odstranitev nafte je le del postopka, odpravljanje posledic in ugotavljanje odgovornosti pa lahko trajata še leta.
Pomemben izziv je tudi ravnanje z nafto in drugimi nevarnimi odpadki, ki jih posadke odstranijo iz morja. Pri njihovem zbiranju namreč naprave zajamejo tudi velike količine morske vode, kar dodatno otežuje skladiščenje in nadaljnjo obdelavo onesnažene tekočine.
Slovenija trenutno nima vnaprej zagotovljenih ustreznih zmogljivosti za sprejem in začasno skladiščenje velikih količin zaoljene ali drugače onesnažene tekočine, ki bi nastale ob obsežnejši pomorski nesreči. Za nemoten potek intervencije je zato nujna sistemska ureditev zbiranja, prevoza in končne obdelave nevarnih odpadkov.
KO DOGOVORI POSTANEJO DEJANJA
POLex je bil del evropskega projekta ASAP, namenjenega boljšemu varovanju občutljivih območij Jadrana. Eden njegovih pomembnih rezultatov so skupni standardni operativni postopki (SOP), ki določajo, kako države obveščajo druga drugo, si izmenjujejo informacije in zaprosijo za pomoč. Na vaji so te postopke uporabili in preverili tudi delovanje evropskega sistema za izmenjavo informacij in pomoč CECIS MP 2.0.
Vaja je poleg uspešnega sodelovanja razkrila tudi nekatere pomanjkljivosti, predvsem manjše težave pri sporazumevanju med ekipami, ki uporabljajo različne jezike in komunikacijske sisteme. Prav odkrivanju takšnih težav so vaje tudi namenjene – da jih je mogoče odpraviti, še preden bi ob resnični nesreči ogrozile ljudi ali okolje.
Cilj takšne vaje je predvsem dolgoročen. Sodelovanje, skupni postopki in uspešno povezane zaščitne pregrade pomenijo pomemben napredek, vendar Jadran potrebuje tudi subregionalni načrt ukrepanja ob onesnaženju morja, ki ne bi obstajal le na papirju, temveč bi ga države dosledno izvajale v praksi. Takšen načrt bi sodelovanje med državami utrdil tudi zunaj posameznih projektov in vaj.
Največja vrednost vaje POLex 2026 tako niso bile velike ladje ali fotografije dogodka, temveč spoznanje, da lahko šest držav, evropske agencije in številne domače službe ob skupni nalogi združijo ljudi, znanje, zmogljivosti in opremo.
Ko se bo nekoč zgodilo nekaj, česar si nihče ne želi, ne bo odločilno, koliko načrtov imamo v predalih. Odločilno bo, ali bodo ljudje, plovila in službe znali delovati skupaj – od prvega klica na pomoč do varne odstranitve še zadnjih ostankov onesnaženja. In predvsem, ali bodo znali ukrepati usklajeno in takoj, ko se onesnaženje zgodi.
