Bil je 31. marec in pisalo se je leto 1910. Burja je brila okoli hišnih vogalov kot še nikoli prej, ladijski in železniški promet je bil ustavljen vse do popoldneva, ko se je vodstvu zazdelo, da Porečanko lahko sprostijo.
Vlak Buje je s 180 potniki na pot krenil točno ob 15.10. Ko je pripeljal v velik levi ovinek v bližini postaje Milje, je nastavil svoj bok burji in zadel ga je usodni sunek vetra, ki je iztiril prvi potniški vagon in je nato za njim iztirila še cela kompozicija vagonov. Lokomotiva je sicer z vsemi pogonskimi kolesi ostala na tirih, le zadnja tekalna os ji je skočila s tirnic.
Posledice iztirjenja so bile hude. Iz prvega vagona, ki se je prevrnil na streho in ga je teža podvozja zmečkala, so izvlekli tri mrtve in petnajst ranjenih. Potniki iz ostalih vagonov so jo odnesli le s poškodbami, kot so udarci in odrgnine. Sprožili so kar dve preiskavi in kritizirali vse po vrsti. Železniška uprava je hitro poplačala vse odškodninske terjatve, krivca za nastalo situacijo pa nikoli niso našli. Ne glede na vse so ob Osapskem potoku pa vse v smeri Milj kmalu zgradili leseno varnostno ograjo proti burji. Vagoni so dobili posebne prostore, v katere so v primeru burje vložili železne uteži iz jeklenih valjanih pločevin. Pa vendar to ni bila edina tragedija, ki se je zgodila na Porečanki. Med drugo svetovno vojno se je … O tem pa naslednjič.
Spremljanje te zanimive in razburkane zgodbe Porečanke nam omogoča restavracija Stazione Capra, podatke pa si sposodimo na spletu in v knjigi Parenzana, železnica za vse večne čase.
