Pivo skozi zgodovino ni samo pijača, pivo je tudi obrok. Nič čudnega, da so ga imenovali tekoči kruh. Uporabili so ga za dušenje žeje in obnavljanje moči, saj je pivo naravni izotonik.
Običajno so pivovarji želeli narediti najljubša piva pomorščakov in pristaniških delavcev, stoute in porterje, da so bili bolj zadovoljni. In znanost jim je pri tem pomagala. Tako je v začetku 20. stoletja, natančneje 1910 leta, v Angliji, ena od pivovarn svojim potrošnikom ponudila edinstveno pivo – Mlečni Stout. Pivo je bilo hranljivo in hranilno, pivovarna pa ga ni ponudila kot pivo, ampak skoraj kot zdravilo. Pitje tega piva je bilo priporočeno tudi športnikom in nosečnicam.
Danes razumemo, da je bilo to preveč, pa vendar je bilo v tem nekaj smiselnega. Si utrujen in je za tabo naporen dan, ali pa si ravno končal s treningom? Kozarec mlečnega stouta vam bo dal moč, olajšal lakoto in dvignil vaše razpoloženje. Toda poglejmo, zakaj je stout nenadoma postal mlečen. Prej omenjena znanost je, v iskanju, kako narediti pivo bolj uporabno, naletela na dejstvo, da laktoza, mlečni sladkor, ko se dodaja pivu, ne vpliva na proces fermentacije. To pomeni, da mlečni sladkor ni fermentiran s kvasom in ostaja v pivu v svoji prvotni obliki z vsemi prednostmi in koristmi. Pivo pridobi bolj sladek in polnejši okus, vendar se količina alkohola ne poveča.
Podobno kot mnogi drugi klasični slogi, je bil mlečni stout nadomeščen s prevlado industrijskega tabora po drugi svetovni vojni. Takrat so lahka in poceni piva v proizvodnji skoraj povsem odpravila raznolikost, kulturo in zgodovino piva. Toda kot številne klasične sorte je mlečni stout oživel in Craft Revolucija mu je dala novo življenje.
Andrii Niemtsev
