Resnica osvobaja

Se še spomnimo, kaj smo si želeli zase, ko smo še kot otroci sanjali kaj bomo postali ko odrastemo? Koliko izmed nas je to dejansko tudi uresničilo? Tistih, ki živijo svoje sanje, žal, ni veliko. Zakaj je tako? Večina ljudi že od ranega otroštva živi ob dobronamerni skrbi svojih staršev ali skrbnikov, ki ravnajo najbolje kot zmorejo ali znajo. Toda mnoge starše je za svoje otroke pretirano strah. Če je vzgoja preveč zadušljiva, otroku prepreči izražanje, razvoj in izkušnjo samostojnosti. Starši naj bi vedeli kaj je dobro za otroka. Toda, ali je res vedno tako? Ko otroci na razne načine, ki so za odrasle morda nesprejemljivi izražajo svojo samostojnost, je odziv odraslih pogosto: “Ne počni tega, da ne bo mamica žalostna”, ali pa “Ne, tisto drugo je boljše zate”. Večina otrok bo ustrežljivih, zato da ne prizadenejo staršev. Toda kaj to sporoča otroku? Če si avtentičen, nisi v redu. Starši vedo bolje od tebe, kaj je dobro zate. In vsi smo otroci svojih staršev, tudi naši starši in starši naših staršev, zato resnično nikogar ne obsojamo.

V takih okoliščinah se začne obnašanje že v otroštvu prilagajati pričakovanjem drugih, posledica tega pa je nastanek razdvojenosti. Če zadovoljimo sebe in ne drugega, se počutimo krive. Če pa izpolnimo pričakovanja drugih in ne svojih, ranimo sebe. Ne samo to, izgubimo del sebe. Nismo avtentični. Da drugih ne bi prizadeli, njihove potrebe postavljamo pred svoje, to pa nas oddaljuje od svojih lastnih potreb, občutkov in svoje resnične biti. Poleg tega tako zatiramo tudi kreativnost, veselje, zabavo in si povzročamo trpljenje. S časom lahko takšno obnašanje vpliva tudi na naše zdravje.

Kolikokrat v odnosu do prijateljev, partnerja, staršev ali otrok v sebi čutimo “ne”, rečemo pa “da”? Kdor se tu prepozna, tudi na splošno težko reče ne in težko postavlja meje. Toda mišljenje, da bi s tem, ko bi rekli ne, ranili druge, je pogosto naše zakrivljeno mišljenje, ki izvira iz našega privzgojenega prepričanja iz otroštva.

Zakaj to počnemo? Da se izognemo doživetju izgube naklonjenosti ali ljubezni. Toda postavljanje mej ni egoizem, gre za osnovno potrebo in tudi pravico vsakega posameznika. In če jo znamo na primeren način izraziti, bi jo morala vsaka odrasla in zrela oseba tudi razumeti ter sprejeti. Nenazadnje, nihče ni odgovoren za odzive drugih, temveč le za svoje lastne.

Resnica, avtentičnost, biti to kar smo, zdravi in osvobaja.