Danes, ko se verjetno vsi sprašujemo, kaj smo zagrešili, da smo se popolnoma nemočni pred katastrofo umaknili v svoje dnevne sobe in iščemo krivce od Amerike in Kitajske do neresnih sosedov Italijanov in naše prejšnje vlade, je morda čas, da se spomnimo, da se življenje ni začelo z nami. Zibelka naše evropske sodobnosti se je zibala v grškem soncu.
Šparta, v 7. st. pr. n. št. najpomembnejša država, si je svoj sloves priborila zaradi svojih vrhunskih vojakov, discipliniranih in veščih vojskovanja. Da bi bilo urjenje učinkovitejše, so pragmatični Špartanci začeli kar v zibki. Vse šibke in invalidne dojenčke so pometali v prepad, zdrave pa že od malega urili za vojne uspehe. Zaradi svoje usmerjenosti izključno v vojskovanje je bila Šparta zaprta država. Predvsem za ideje, ki so se rojevale v drugih državah, za umetnost, znanost in politiko. Zato ni minilo dolgo, ko so jo na zemljevidu najmočnejših zamenjale Atene. Atene, ki so gojile popolnoma drugačno vizijo sveta kot Šparta, svojih šibkih dojenčkov niso metale čez obzidje, raje so jih izobraževale in urile v disciplinah, ki so razvijale duha, um in telo. Morda danes razumemo klasične Atene kot zibelko zahodne civilizacije in rojstni kraj demokracije prav zaradi teh šibkih in invalidnih dojenčkov, ki so zrasli v slepe Homerje ter nam s svojim znanjem in umetnostjo približali čas, ki nas navdihuje. Čas, ki je vedel, da je življenje kratko, umetnost dolga (Hipokrat).
In danes, ko se svet ustavlja in ko nezadržno polzimo proti trenutku, ko bo skoraj obstal, moramo predvsem vedeti, kako bomo spet začeli. Kot skupnost, kot svet. Mogoče bi poskusili z ljudmi, ki svet razlagajo in si ga ne podrejajo. Mogoče bi poskusili z ljudmi, ki ljudi razumejo, s filozofi, umetniki in humanisti; predvsem pa z ljudmi, ki so si svoje vrline pridelali, saj (kot pravi Cicero): »Vrlina je bogovom dana že po naravi, ljudje si jo pridobijo z delom.« Mogoče potem svojih najboljših ne bomo metali »v prepad« in bomo tudi mi, vsaj do naslednje vojne, živeli v Periklejevih Atenah.
Katja Pegan
