Nekateri mu pravijo da je slikar, spet drugi, da je notranji oblikovalec in celo arhitekt. Vendar je Ivo Kisovec v prvi vrsti Umetnik. In ne, nisem se zmotila, ne gre za slovnično napako. To človek, ki si zasluži, da oznako Umetnik pišemo z veliko začetnico. Tisti, ki ga poznate, to že veste. Tisti, ki ga ne, pa le nadaljujte z branjem in ugotovili boste, zakaj.
Mogoče za začetek nekaj o vašem življenju in delu. Kako vas je pot sploh pripeljala do točke, kjer ste trenutno? Kako ste se začeli ukvarjati z umetnostjo? Ljudje vas predstavljajo na različne načine. Kako se vidite sami?
Sem dekorativni umetnik. To je multidisciplinarni poklic. V eni osebi moraš biti arhitekt, slikar, oblikovalec in obrtnik. Moraš obvladati in povezovati vsebino in tehnike. Sam dekor obstaja, odkar obstaja človeštvo. Že praljudje so okraševali svoje jame, bivališča, slikali po stenah. To so bili že začetki dekorativne umetnosti. Ljudje imamo to v sebi, to željo po dekorju, po lepšem okolju in bivalnem prostoru. Ko sem bil mlajši, sem veliko hodil po Evropi in obiskoval razne galerije, muzeje, sakralne objekte. Zanimalo me je predvsem, kako je vse narejeno. Veliko sem se z materiali naučil delati kar sam. Srečo sem imel, ker je sestrična takrat delala v nemški tovarni z umetniškimi materiali. Prirejali so razne tečaje in imel sem to čast, da sem jih lahko, kot prvi z vzhodne Evrope, obiskoval. Kasneje sem se povezal z razvojnim oddelkom v JUB-u, kjer smo razvili veliko dekorativnih materialov, med katerimi je tudi marmorin, ki ga sam uporabljam še danes. Veliko sem potoval na vzhod, tudi v Indijo, v predel, ki se imenuje Dekanska planota. In skoraj istočasno sem se iz Ljubljane preselil v Dekane, zato je bil to jasen znak, kako se bo imenovala moja šola – Dekanska šola.
Če ste ravno omenili Dekansko šolo dekorativnih umetnosti, katere ustanovitelj ste prav vi, nam povejte kaj več o tem.
Šola je zasnovana tako, da temelji predvsem na praktičnem delu. K nam so hodili ljudje, ki so opravljali določene poklice, povezane z dekorativno umetnostjo – mizarji, pleskarji, tisti, ki ustvarjajo uporabne predmete. Vendar niso bili zadovoljni samo z obrtniško, tovarniško proizvodnjo, ampak so želeli nekaj več. Npr. želeli so ustvariti koš za perilo, ki pa bo v stanovanju služil tudi kot okras. Letos bomo v kompleksu Pri bobrih imeli prvo poletno šolo za učence zadnje triade osnovne šole. Učili se bodo slikarstva, kiparstva, dela z opeko, ki je meni ljubi material, ker oddaja zelo dobro energijo. V prvo poletno šolo se učenci še lahko prijavijo. Za informacije in prijavo me lahko pokličejo na 041 964 044. V povezavi z obnovo kompleksa Pri bobrih, ki ga je pred kratkim kupil Valter Krmac, pa bomo tam čez čas šolo razširili. Imeli bomo oddelke za otroke, hobi programe za starejše in ljubitelje ter oddelek za profesionalce.
Kot ste že omenili, ste se povezali s primorskim podjetnikom Valterjem Krmacem, ki je kupil kompleks Pri bobrih, v dolini Rižane in ga bo preuredil v restavracijo. Najbrž se starejši domačini spomnijo, da je tam nekoč stal zelo znan in oblegan motel Paradiso. Nekoč so imeli tudi manjši živalski vrt z divjimi kozami, fazani, pavi in mufloni, ki so jih pripeljali celo z Brionov, pa tudi farmo bobrov, po katerih se kompleks še danes imenuje. Zdaj pa že kar nekaj časa tam vse propada. Na kakšen način se boste lotili obnove? Kaj lahko pričakujemo?
Arhitektura je že postavljena, mi prenavljamo notranjost. Dolino želimo še oplemenititi in narediti dostopno za domačine in turiste. Povod za opremljanje je rižanski zbor, ki se je zgodil v Rižani. To je zgodovinski dogodek, ki se mu ne posveča dovolj pozornosti. Želimo ga približati ljudem. Je eden izmed prvih pisanih dokumentov o demokratičnem dogovoru iz devetega stoletja, natančneje iz leta 804. Karl Veliki je poslal delegacijo v dolino Rižane, da se uredi odnos med osvojenim teritorijem, torej frankovsko državo, in osvojeno državo, v tem primeru pokrajino Istro. V obdobju, ko se je vse reševalo z mečevanjem, so našli kompromis. Trudimo se, da bi dobili kopijo tega dokumenta, ki bi ga lahko v prenovljenih prostorih tudi pokazali javnosti in ga prenesli naslednjih rodovom. Iz vsega naštetega izhaja tudi ideja o obnovi. Gostinski del, centralno dvorano smo zastavili v stilu iz časa Karla Velikega, torej v srednjeveškem slogu. Veliko bo reliefov, poslikav, masivnih stebrov, na tleh bo mozaik. Kot zanimivost naj dodam, da je Plečnik ustvaril stol, ki ga je poimenoval Karl Veliki in poskusili bomo izdelali njegove replike. Na sredini bo šesterokotna miza, ki bo simbolizirala omenjeni zbor, to bo omizje za dogovor, za srečanja. Vse bo služilo namenu, da se ljudem predstavi ta zgodovinski dogodek. Okrog in okrog bodo steklene stene, da se bo lahko videlo v naravo. Samo ena stena bo polna in na njej bo slika, ki prikazuje rižanski zbor. Gabariti bodo ostali takšni, kot so bili. Prva faza je obnova obstoječih objektov, v drugi fazi pa postavitev dekanske šole dekorativnih umetnosti in obnova bungalovov. Sicer pa želimo doseči,da bo dolina izgledala kot en velik park. Želimo ohraniti zeleno dolino in neverjetno energijo. Načrti za razvijanje tega območja so veliki. Mogoče nekoč oddelek ajurvedske medicine, meditacijski in joga centri. Rad bi pa še kot zanimivost dodal to, da je v našem projektu šole tudi, da se v dolini ustvari velika luč, ki se bo imenovala Luč. To luč bomo skupaj z obiskovalci šole bogato opremili. Več luči bomo nato namestili po vsej dolini in želja je, da bi se točno ob določeni uri vse prižgale. Opremljene bi bile z ozvočenjem in prižig bi bil lahko dogodek, s katerim bi se poklonili dekorativni umetnosti. To načrtujemo v obdobju prihodnjih petih let.
Katero delo vam je predstavljalo največji izziv? Vemo, da ste poskrbeli za marsikateri interier lokalov: npr. portoroškega Štrigona, oblekli ste centralno koprsko fontano, Magelanovo sobo v portoroškem Hotelu Slovenija, teraso Mystica, recepcijo v hotelu Riviera in tamkajšnji masažni center, pa masažna centra v Trevisu in Beogradu. Nazadnje se je vaša ekipa izkazala še s tepihom iz vam ljube poslikane opeke v Casinoju Mulino.
Vsako delo mi je izziv. Rad imam zahtevne projekte, takšno je bilo delo v Beogradu. V zapuščeni diskoteki smo naredili tipičen, po starih pravili narejen tajski masažni center. Delali smo ga več kot eno leto. To je res razstava dekorativne umetnosti. Veliko je porcelana, stekla, vse je poslikano. Občutek imaš, kot da si prišel v stari Bangkok. S strani Združenja arhitektov Srbije smo celo dobili posebno priznanje. Odziv je bil res dober. Pri tem projektu se mi zdi, da smo šli najdlje. Sicer pa mi vsako delo predstavlja poseben izziv, ki se ga z veseljem lotim. Težje kot je, boljše je.
OBNOVA BOBROV
Za obnovo približno 500.000 evrov
Valter Krmac: »Ko sva se srečala z gospodom Kisovcem in ugotovila, da sva oba velika sanjača, predvsem pa človeka, ki želiva dati temu kraju nekaj več kot le dobro gostilno, sva se odločila, da bi rada celotno dolino postopoma spremenila v kotiček, ki bo poznan po tem, da se tam človek spet najde. Ker vsi vemo, da smo se v življenjski naglici precej izgubili. Objekt bo posvečen rižanskemu zboru in bo urejen v duhu tistega časa. To bo hram dobrega počutja. Vsak ki bo vstopil, bo dobil občutek, da je stopil v srednji vek. Pogovarjamo se tudi o ureditvi vrta. Delali bomo na tem, da imamo v restavraciji lokalno hrano, ki bi jo sami pridelali. Seveda bomo ohranili tradicijo in bomo ponujali tudi postrvi, vendar poudarek ne bo na temu. Hrano živalskega izvora bi radi postavili na stranski tir in mesa ne bi radi ponujali kot glavne sestavine na krožniku. Če smo že pri tradiciji, bomo ohranili tudi ime. Bobri bodo ostali naš nosilni znak. V načrtu imamo, da bi v bližino naselili družino bobrov, vendar bomo, ker ne želimo, da so živali zaprte v kletkah, še videli, če bo to izvedljivo. Po obnovi restavracije sledi postavitev šole, nato gradnja dvanajstih sob. Nadgraditev tega bi bil glamping, na način, ki pri nas še ni tako poznan. Uporabili bi materiale in oblike, ki so v naravi. Tako da bi bil to 100% približek življenju v naravi. Nadaljevanje tega bi bile seveda masaže, prostori za jogo, prostori za rekreacijo na prostem, … To so načrti, sanje, ki upamo, da jih bomo lahko uresničili. Vsekakor pa je v prvi vrsti obnova restavracije. Pričakujemo, da bo bila obnova končana v času letošnjega božiča. Da bi lahko ljudje po polnočnici prišli k nam na pogostitev. Upamo, da nam uspe, če pa ne, pa ne bo nič narobe.«
Manca Hribovšek
