Ste se kdaj vprašali, kako pristanejo velike kontejnerske ladje, ki priplujejo v koprsko pristanišče? Tudi mene je to zanimalo, zato sem odšla na Fakulteto za pomorstvo in promet ter se pogovarjala s prodekanom Markom Perkovičem.
Doc. dr. Marko Perkovič je prodekan za znanstveno in raziskovalno delo na Fakulteti za pomorstvo in promet. Je tudi v odja simulatorskega laboratorija, kjer se urijo bodoči pomorščaki. Srečala sva se v laboratoriju za simulatorsko usposabljanje pomorščakov. Kot je povedal, imajo vrhunsko opremljeno učilnico, ki je bila za fakulteto precejšen finančni zalogaj.
»Trenutno imamo na fakulteti navtični simulator proizvajalca Wartsila verzija 5. 35, ki je sestavljen iz treh komandnih mostov, enega glavnega (“full mission bridge”) ter dveh dodatnih mostov (“virtual bridge”). Glavni je na gibljivi platformi, ki ustvarja občutek zibanja velike ladje na morju,« je povedal prodekan Perkovič. Da je simulacija zelo realna sem se prepričala tudi, ko mi je v roke predal barko na Bosporju, ki se mi je potopila zaradi slabega vremena. V drugo mi je šlo že boljše. Študent Peter je bil veliko boljši od mene. V težkih vremenskih razmerah je spravil veliko ladjo v varen pristan v koprsko pristanišče.
Kaj se dijaki in študentje naučijo v tej učilnici?
Odvisno od letnika. V prvem letu se naučijo osnov navigacij in navigacijskih pripomočkov. Učijo se elektronskih kart ter dela z radarjem. Kasneje vse te inštrumente povežejo v neko celoto in se jih postavi na ladjo, pripravijo se tudi na planiranje pomorskih poti. Morajo pripraviti celo pomorsko pot od pristanišča A do pristanišča B, pregledati knjige, značilnosti kakšnih separacijskih plovb, svetilnike, radijske oddajnike, vse kar bodo srečali na poti. Označiti morajo nevarna mesta. Skratka pripraviti celotno pot. In nato tudi pluti po tej poti. Med plovbo, da pač ne bi bilo povsem dolgočasno, se srečujejo z drugimi ladjami, ki se jim morajo izogniti. Spremenljivo je tudi vreme, saj simulator omogoča generiranje različnih vremenskih pogojev. Praktično je reprodukcija realne slike zelo dobra. To je navigacijski del. Manevriranje in navigacija ter orientacija na morju.
Drugi del je komunikacijski simulator. Danes nimamo več radiotelegrafistov na ladji, ampak mora vsak častnik znati komunicirati sam. Imamo veliko različnih naprav, s katerimi komuniciramo, od klasičnih ladijskih do satelitskih ter oprema za reševanje, ki jo uporabljamo.
Imamo naprednejše vaje, med katerimi se z ladjo prihaja v neko pristanišče. Morajo se javiti, en študent igra vlogo VTS, Vessel traffic service, ki usmerja in daje dodatna navodila. Ta komunikacija je še posebej pomembna pri reševanju na morju, saj na večini večjih trgovskih ladij nimamo ne gasilcev, ne prve pomoči, tako da morajo pomorščaki obvladovati tudi to področje. V kolikor pa je situacija resnejša, kjer potrebujemo medicinsko pomoč, pa morajo vedeti, kako s pomočjo komunikacijskih sredstev stopiti v stik z dežurno medicinsko ustanovo, ki jim daje navodila, kako ukrepati.
Potem ima ladja še pogonski stroj. Ladijska strojnica je energetsko tako obsežna, kot celotno mesto in tudi tukaj se mora znajti. Naslednja situacija je, da ladja doživi nesrečo in trči ali nasede, mogoče prebijemo tank goriva. Imamo tudi simulator za širjenje oljnih madežev.
Kako velike ladje lahko priplujejo v koprsko pristanišče?
V naše pristanišče lahko priplujejo skoraj največje ladje na svetu. Največje ladje so dolge do nekje 400 metrov, k nam so prišle že 370-metrske ladje. S tega vidika tudi podaljšujejo prvi pomol. Vse večje spremembe, ki so se dogajale v Luki Koper, smo mi na simulatorju najprej testirali. Najprej smo zasnovali virtualno pristanišče in preizkusili, če so te spremembe mogoče.
Katera pristanišča na svetu so še posebej zahtevna za vplutje?
V nekaterih pristaniščih je bolj težko pristati kot v drugih. Težka so posebej pristanišča z dolgim vhodom ali dolgimi pristopi, kot so v Singapurju, Hong Kongu in San Pedru. Tudi pristanišče Roterdam je takšno. Pri večjih pristaniščih je tako, da preden prideš do priveza, moraš mimo številnih drugih bazenov. Za koprsko pristanišče je značilen kratek pristop in kratki bazeni. Zahtevno pa je med nevihtnimi obdobji, ko je zelo težko napovedati nastop tramontane. V Kopru ladje velikokrat vplujejo pri zelo močnem vetru saj vetrovne razmere niso enostavne.
Na kaj morajo biti najbolj pozorni pri vplutju?
Ladje so izredno velike in težke, imajo veliko inercijo in se počasi zaustavljajo. Najbolj pomembno je, da pilot pravočasno pride na ladjo. Najprej se mora pripeljati s čolnom in splezati po vrvni lestvi na ladjo. Ladja na tisti točki, kjer se mora pilot vkrcati, naj ne bi imela večje hitrosti od petih vozlov. In ravno to je bil problem v zadnjih dveh letih, ko smo imeli kar nekaj resnejših situacij, ko so nekatere ladje vplule z zelo veliko hitrostjo, celo z 10 ali 11 vozli mimo pilotske postaje, tako da se pilot niti ni mogel pravočasno vkrcati. Prav tako je takšno vkrcanje nevarno. Lansko leto smo imeli tanker poln goriva, ki je prišel čisto do obale s hitrostjo 10 vozlov in pilot je v zadnjem hipu odvil v desno in preprečil nesrečo. Potem smo imeli še dve kontejnerski ladji, ki sta se v zadnjem trenutku zaustavili. Po drugi strani pa je prepočasno ladjo nemogoče manevrirati. Pri večjih hitrostih vlačilci samo spremljajo ladjo, ko pa ladja izgubi hitrost, jo vlačilec usmerja.
Drži, da se med plovbo izgubi veliko kontejnerjev?
Ja, drži. Nekoč so ladje vozile 4.000 kontejnerjev, danes ladje vozijo 24. 000 kontejnerjev. Ko priplujejo v izredno slabo vreme, se začne naprej resonančno zibanje in lahko se zgodi, da popustijo vezi in kontejnerji padejo v morje. Ti še kar nekaj časa plujejo na gladini ter so zelo nevarni za druga plovila. Nato se potopijo.
Se katera stvar zdi študentom še posebej težka?
Študentje se radi usposabljajo na simulatorju, težja se jim zdi teorija in kakšne težke situacije na morju, npr. izogibanje trčenja na morju, predvsem pri slabi vidljivosti.
Petra MežnarcOglasno sporočilo.
