Branje in poslušanje o koroni ter ukrepih je postal neizogiben del našega vsakdana. Zato se bom tokrat dotaknila teme, ki je zaradi posledic epidemije morda še bolj aktualna, kot je bila pred letošnjim apokaliptičnim letom.
Denar, cene in popusti. Pred časom, ko so bili na slovenski ambasadi v Kopenhagnu še pogosti dogodki za Slovence v Skandinaviji, sem se udeležila predavanj Slovencev izobraženih v tujini. Na moje (ne preveliko) presenečenje, je bila glavna rdeča nit predstavitev vseh študentov finančna stiska. Kako je težko kot študent oz. mladi raziskovalec brez obštudijskega dela preživeti iz meseca v mesec v enem dražjih mest v Evropi.
Najem stanovanj naj bi bil predrag za študente, pivo v lokalu si lahko privoščijo le za posebne priložnosti (stane približno 6 evrov), kavo prav tako (od 4 evre naprej), da o najbolj popularnem prigrizku na poti – hotdogu, sploh ne govorimo (5 evrov). Že sama pot iz predmestja do centra z javnim prevozom stane tudi do 5 evrov. Kako si potem lahko normalno življenje privoščijo danski študentje? V živilskih trgovinah vam bo na blagajni nemalokrat postregel 14-letnik, saj veliko Dancev dela od 14. leta naprej.
Ko postanejo polnoletni, se skorajda brez izjeme vsi odselijo od doma in postanejo finančno kar se da neodvisni od svoje družine. Študij je na Danskem tako kot v Sloveniji za vse brezplačen, vsak študent dobi tudi mesečno državno štipendijo (kot tujec jo lahko dobiš pod pogojem, da poleg študija delaš vsaj 10 ur na teden).
Poleg tega študentje tudi pridno delajo in tako zaslužijo dovolj, da živijo v Kopenhagnu, ob vikendih spijejo tudi kakšno pivo ali dva in med počitnicami potujejo po svetu. Skoraj
da državni šport pa je tudi iskanje dobrih popustov ter kupovanje rabljenih oblek ter pohištva.
Danska različica naše Bolhe je polna stvari, za katere ne bi nikoli pomislila da so vredne prodaje. A ljudje kupijo marsikaj – od starih, še blatnih tekaških čevljev, pa do počenih pepelnikov, ki več kot očitno niso bili kupljeni in so nekoč krasili mize pivnic. V mojem lokalnem supermarketu sem med enim od tedenskih nakupovanj živil opazila, da ima vsak tretji kupec v vozičku ogromnega plišastega medveda. Meter in pol visoke medvedke so kupovali stari, mladi, družine ter prijatelji. In to le zato, ker je bil znižan za 50%.
Nismo se bližali božičnemu času, dvomim tudi, da so imeli vsi doma malčke z bližajočim se rojstnim dnem. Preprosto niso se mogli upreti tako dobri kupčiji. Veliko takšnih predmetov potem po polni ceni konča na strani Facebook marketplace ali na njihovi Bolhi. In s tem, ko na vsakem koraku oprezajo za popusti ter iščejo možnosti malih zaslužkov, vsak mesec prišparajo tudi za nekaj klobas ter tortic ob glavnem kanalu Kopenhagna.
Nina Ločniškar
