Običaj je, da Američani še isti večer, ko zaprejo volišča, preštejejo glasove in razglasijo zmagovalca. Z Barackom Obamo je bilo lahko. Prvič, leta 2008, je bil razglašen za zmagovalca okrog enih ponoči.
Leta 2012, če se prav spomnim, je bila odločitev še lažja oziroma hitrejša. Na prvega Trumpa smo morali čakati do pol štirih zjutraj, da smo se ga letos znebili pa celih pet dni. Kljub temu, da so ga mediji razglasili za zmagovalca, Bidna institucionalna Amerika še ni priznala za predsednika, ker postopek zahteva, da to najprej stori odhajajoči predsednik.
Toda čeprav je izid volitev nedvoumen, ima, kot kaže, Trump s priznanjem poraza nekaj psiholoških težav. Nekoliko pa je tudi zvit. Ker je vnaprej vedel,da zmage ne bo lahko doseči, je že pred volitvami napovedal, da rezultata, v primeru, da zmaga Biden,ne bo priznal. Ker da se ve, da so demokrati goljufi. Konsekventen s svojo napovedjo, je po porazu na sodišča vložil 28 pritožb. A vse obtožbe so bile prazne in brez dejstev ter dokazov so kmalu odpadle kot gnile tepke z drevesa.
Toda Trump nadaljuje z dramo. Zaprl se je v Belo hišo, kjer dva tedna bojkotira svojo službo. Kljub temu pa mu uspeva držati državo v napetosti. Zamenjal je vrh Pentagona, se lotil varnostnih služb, zato vsa dežela ugiba, kaj bo predsednikova naslednja poteza. Bo sprožil vojno, potisnil ZDA v še večje težave ali pa kot Neron požgal vse okoli sebe?
Tudi divjanje epidemije koronavirusa, ki v Ameriki dosega apokaliptične dimenzije, Trumpa ne premakne. Ker se Trump skriva pred Bidnom, je postopek za mirno tranzicijo med staro in novo administracijo blokiran. Republikanci še vedno podpirajo njegove norosti, a zgolj zato, ker jo predsednik z zastraševanji drži na vajetih lojalnosti.
Ne glede na to, da paraliza ogroža varnost države, Trump vztraja. Zase in za družino želi iztržiti varen prehod na svobodo. Kar pomeni, da hoče dobiti zagotovilo, da ga po odhodu iz Bele hiše ne bodo sodno preganjali. Se spomnite, kako je Gerald Ford oprostil Richarda Nixona njegovih grehov? Slej ko prej bo Trump moral odditi. Kdaj in kako se bo to zgodilo lahko zaenkrat le ugibamo. S podobno gotovostjo lahko trdimo, da bo Melania uveljavila ločitveno klavzulo dogovora z Donaldom Trumpom, in da bo Slovenija izgubila še zadnjo utvaro o naših dobrih zvezah v Beli hiši.
Zadnji, ki je upal na to, je bil slovenski premier, ki je Trumpu prvi čestital za zmago, ki je ni bilo. Pred leti, ko so me Američani spraševali, kaj si Slovenci mislimo o Melaniji, sem odgovarjal z domislico, ki sem jo slišal v Ljubljani – Slovenija bo na na prvo damo ponosna takrat, ko bo po ločitvi z oranžnim predsednikom domov prinesla polovico Amerike. Tega zdaj ni mogoče trditi več, ker ni več smešno. Vemo pa tudi, da je Trump zadolžen, da je bila korupcija politike v zadnjih štirih letih njegov edini zaslužek. Melanijin izkupiček bo zaradi tega manjši, ker pa tudi tukaj v Ameriki nima prijateljev, menim, da se bo po ločitvi vrnila v Slovenijo in zaprosila za mesto direktorice v Lisci v Sevnici.
Andrej Mrevlje
