Pred dnevi je nekdo popolnoma nepomemben na zelo nepomembnem mediju zahteval, da se morajo javno soočiti tisti, ki verjamejo, da je zemlja ravna, s tistimi, ki »trdijo«, da je zemlja okrogla.
In še, da če takšnih debat ne vodimo javno, živimo v družbi, ki zatira svobodo govora. Upam (prepričan sem), da se zares vsi strinjate z mano, da je to ena izmed večjih neumnosti zadnjih tednov (in že tako jih ni malo). Ali smo res tako daleč, da moramo reagirati na vsako neumnost ali je bolje pustit, da neumnosti izginejo skozi čas?
Ne vem. Vem pa, da je zagotovo prišel čas, ko se vsi odločamo komu verjamemo in zaupamo in komu ne. Mislim tudi, da je prišel čas, ko bomo ponovno zaupali znanstvenikom. Ljudem, ki govorijo dejstva in jih ločijo od interpretacij. Njihova zares pomembna naloga je tudi, da jih ni sram priznati, da nečesa ne vedo.
Novinarji smo marsikje zavozili priložnost, da bi nam ljudje verjeli. Postulati, kot so: ne prenašaj govoric, bodi pazljiv na ranljive skupine, preverjaj informacije (govorica, še ni informacija), uporaba strupenega jezika in neuglajenost komunikacije nista vrlini, spoštuj privatnost posameznika, so v medijih in še posebej v medsebojni komunikaciji na družbenih omrežjih, pozabljeni.
Prav zato je bilo v tem tednu pravi užitek prebirati misli posameznikov, ki jim bomo vsi morali začeti verjeti, če bomo hoteli preživeti naslednja leta v zdravi družbi. Borut Štrukelj in Roman Jerala o cepivih, Zarja Muršič, mlada antropologinja o virusu, Matevž Bren o pomenu znanstvenikov in znanosti. To so posamezniki na katere stavim. Posamezniki, ki pripovedujejo o zadevah o katerih nekaj vedo, ki se s stvarmi, o katerih govorijo, resno ukvarjajo. Čas je, da jih začnemo poslušati in jim verjeti. Ljudje, ki si vzamejo čas za razmislek preden nekaj povedo.
Včasih si upravičeno mislimo, da živimo v državi, ki smo jo zafurali in ki jo vodijo ljudje, ki nam ukazujejo in vplivajo na naše življenje s čivkanjem v par besedah, ki imajo strokovnjake kot svetovalce zato, da boljše izgledajo, ne pa zato, da bi jih poslušali. Vsakdo ima lahko seveda svoje mnenje o čemerkoli, ne pomeni pa, da je to kaj dosti vredno. Začnimo poslušati ljudi, ki nekaj vedo o stvareh in ljudi, ki imajo svoje mnenje o vsem in to ves čas in nam ga znajo posredovati v obliki 140 znakov, osamiti. Preselimo jih ponovno tja, kamor spadajo. Za šank, v gostilniško debato.
Tomaž Perovič
