Ob obletnici smrti našega največjega pesnika, dr. Franceta Prešerna, smo naleteli na zanimivo anekdoto iz njegovega življenja, o čimer so se razpisali tudi v časniku Dnevnik, in sicer obstaja zgodba, da se je pesnik izredno upiral in se nikakor ni želel portretirati.
Ana Jelovšek, Francetova šivilja in ljubica, ter mati njunih treh otrok, si je izredno želela njegovega portreta. Zavrnil jo je z argumentom, da bi moral pri slikanju presedeti več ur, česar pa nikakor ni želel. Zavrnil bi jo naj z besedami “…saj imaš mene, a če ne bi bilo več mene, otroke.” Slikar Matevž Langus naj bi se mu leta 1837 celo ponudil, da bi mu proti plačilu izdelal njegov portret, pa je Prešeren njegovo ponudbo odklonil.
Prvi Prešernov portret je bil tako naslikan leto dni po njegovi smrti. Z oljnimi barvami ga je na platno upodobil ljubljanski slikar nemškega rodu Franz Seraph Kurz zu Thurn und Goldenstein, menda zato, ker mu je bilo žal, da Slovenci niso imeli enega samega portreta svojega največjega pesnika.
