Ne vem, kaj so Koprčani zagrešili v svoji zgodovini, da se morajo že več kot 15 let ukvarjati z dilemo gradnje 300-metrske stolpnice. Da se morajo ukvarjati s tem, koliko pravljično razpoloženega župana naj imajo.
V ozadju referendumske zahteve bivšega koprskega župana o bodoči prostorski urejenosti bodočega centra novega Kopra niti ni razprava o tem, koliko demokratičnosti premore ena ali druga politična stran v Kopru, ampak premišljena strategija izkušenega političnega volka Borisa Popoviča.
Nekakšna predvolilna predigra, ki naj bi mu odprla vrata do županske pisarne na volitvah prihodnje leto. Tudi na naslednjih volitvah bo Boris Popovič volivce prepričeval z obljubami, da bo precej provincialno in duhovno zaspano mestece na svoj način spremenil v vrhunsko razvito, moderno poslovno središče, morda vsaj malce podobno Dubaju.
Popovič je na zadnji seji občinskega sveta župana Aleša Bržana obtožil, da je nedemokratičen, ker naj bi zaviral izvedbo referenduma. S pobudo za referendum se torej nenadoma predstavlja kot prerok nove koprske demokracije, Bržan pa da je tiran. Tako enostavno je neutrudnemu dirkaču zamenjati vloge.
Pa vendar ima dolgoletni bivši župan, ki si nadvse želi ponovne županske funkcije, v nečem prav. Namreč v tem, da je okolje daleč premalo ambiciozno, da bi moralo temeljiteje razpravljati o svojih vizijah in da mora politika prinašati rešitve, ki naj naredijo premik.
Finančna in nepremičninska kriza je leta 2009 že prinesla streznitev, da šablonsko napihovanje finančno-nepremičninskega balona prej ali slej poči. Koper ima res eno samo razvojno oporno točko – pristanišče in logistiko.
Razvojni načrt, ki ga Kopru ponujajo nepremičninski investitorji kot so Milan Mandarić, Aco Kabanica ali NLB, je preveč enostaven, da bi ga smeli sprejeti kot edino sprejemljivega. V tem ima Popovič prav. In samo v funkciji provokacije bi lahko kot konstruktivno sprejeli pobudo o velikem parku s še višjo stolpnico. Da nas ta skrajnost provocira in sprašuje, ali znajo v Kopru v svoj prostor investirati morda še v kaj tretjega razen v stanovanja, poslovne prostore in pravljične nebotičnike.
Boris Popovič je povedal, da so v njegovem času namenili 850.000 evrov predvsem arhitektom, ki naj bi mestu prinesli odgovor. Očitno so slabo porabili denar, če jim tak znesek ni prinesel boljše rešitve od tiste, za katero je Popovič navijal že leta prej. A strateških odločitev ne sprejmeš na referendumu. Še posebej ne, če na volišča voziš avtobuse tujih delavcev, ki glasujejo tisto, kar jim gazde zapovejo. Niti če krojiš prostorske načrte po prijateljskem ključu. In to naj bi nas učilo demokracije?
Boris Šuligoj
Foto: www.slovenia.info
