Pisalo se je leto 1969, natančneje 20. julij ob 20:17, ko so trije astronavti pristali na Luni. Armstrong, Collins in Aldrin so se udobno namestili v Apollo 11 in se 16. 7. izstrelili v neznano. Na naše veliko veselje so do tja tudi prišli. Od takrat je na svetu vse drugače. Rekli so, da je to majhen korak za človeka in velik za človeštvo. Prav ti veliki koraki za človeštvo so me vedno navdihovali. Pravzaprav so to še edini koraki, ki me sploh navdušujejo, če zanemarim tiste, čisto prve, s katerimi greš prvič sam v naročje svoje mame.
Bilo je v ponedeljek, 19. 4. 2021, ko so se trije igralci koprskega gledališča usedli v avto in se odpeljali v neznano. To neznano se imenuje BiH oz. Prijedor, kjer jih bo po prestopu dveh mej, prejetju dveh cepiv in uspešno opravljenih treh PCR testih čakala skupina gledaliških kolegov. Tudi njih so različne rakete pripeljale na to Morje tišine, kjer bodo uprizorili igro, ki jo številni že zelo čakajo, nekateri pa so do sedaj naredili čisto vse, da se to ne bi zgodilo. Ampak: Hic Rhodus, hic salta! Če so se pri Nasi sprijaznili z večkratnim poskusom osvojitve Lune, smo se tudi v Kopru pripravili na večkratne poskuse dokončevanja predstave v različnih mestih in časih. Nanjo čakajo selektorji različnih gledaliških festivalov, nanjo čakajo naši abonenti, nanjo čaka Primorski poletni festival. Sama nimam enakih težav kot vodja takratnega nadzornega centra Cris Kraft, ki je podal uradno obrazložitev, da bo na Luno prvi stopil Armstrong, ker gre za način odpiranja lopute, ki mu daje prosto pot, medtem ko je Aldrina stisnila ob sedež. Veliko kasneje pa, da so mislili, da bo Armstrong zaradi svojega umirjenega značaja lažje prenesel zgodovinski prvič, kot pa veliko zgovornejši Aldrin.
Včeraj so naši igralci stopili na Lunina tla v Prijedoru vsi hkrati, zgovorni in nasmejani, in še sanjalo se jim ni, da pot, ki si jo do Prijedora v starih časih prevozil za šalo, danes pomeni velikanski logistični, zdravstveni in politični zalogaj. Zato so stopili na Luno, da v duhu vesolja in spoštovanja naredijo to Vojnovičevo Jugoslavijo, mojo deželo, tudi oni točno ob 20:17.
Katja Pegan
