S starejšim bratom Draganom sva po nastopu v TV oddaji »Do kdaj še epidemija?« izkoristila trenutek za daljši klepet. Beseda na besedo, kmalu sva bila pri košarki, eni izmed najinih številnih skupnih vezi.
Pa pravi Dragan: »Luka Dončič se razlikuje od ostalih NBA igralcev po tem, da igra, kot bi imel oči spredaj in zadaj. Ima svojstven pregled nad igro!« Tega se zaveda vsak navdušenec nad košarko (večina jih je bila pred petimi leti v Istanbulu) in nad skupinskimi športi. Ta lastnost, ob vseh ostalih, mu daje neponovljivost pri iskanju zmagovalnih rešitev. Pravijo, da je Luka eden na milijon, a mislim da na več milijonov – edinstven. Čudežen »deček« na svojem področju. Ob tako redkih edinstvenih posameznikih nam seveda ni usojeno, da bi imeli za vsak problem edinstvene reševalce.
Tako močnega genoma seveda nima nobena država. A vsaj drobec pogleda z »očmi na zadnji strani« bi morali imeti. Morali bi torej znati pogledati tudi nazaj. Zato bi bilo potrebno sistemsko vpeljati priučeno sposobnost analitičnega pogleda nazaj. Prav poglobljene analize predlogov in njihovih rešitev omogočajo promocijo pravilnih in preprečitev ponovitve napačnih ukrepov.
Epidemija, ki nikakor ne mine, je promovirala številne strokovnjake različnih specialnosti, kar je pričakovano ob enem največjih izzivov naše države. Ob tem je seveda naplavilo tudi številne samooklicane napovedovalce prihodnosti, moderne Nostradamuse. Njihove napovedi so me pogosto spominjale na igre s »ščinkami« iz mladostnih dni. Večkrat kot si poskusil, več je bilo zadetkov v luknjo. No, mi smo vsaj kdaj zadeli, zanesljivo pa smo se po številnih zgrešenih metih umaknili.
Ob pomanjkanju samokritičnosti bi bilo nujno vpeljati ocenjevanje napovedovalcev. Na primer, po treh zgrešenih napovedih se jih izključi. Ustreznih pravil v športu je obilo. Če nekdo v zaporedju treh dni, ko smo v oranžni fazi, najprej napove, da bomo v rumeno fazo prešli čez približno 10 dni, naslednji dan, da bomo tja prišli čez približno 40 dni, tretji dan pa reče, da je epidemija prehuda in da se ne da nič napovedati, potem najbrž kakega velikega zaupanja take napovedi ne morejo vlivati.
Vsak pozorni spremljevalec epidemije bo prepoznal avtorja, napovedovalca. V teh časih je pomembno predvsem zaupanje, ki je prvi korak k vzpostavitvi medsebojnega sodelovanja in zavedanja, da bo potrebno strniti vrste. To bo morala narediti vsaka država, če bo hotela v post-Covid obdobju ohraniti svoj, človeka vreden, obstoj.
Dorjan Marušič
