6 intervjujev ob 30. letnici Slovenije

Ko je človek star 30 let, smo mu običajno pripravljeni priznati, da je odrasel, večinoma že z zaključeno izobrazbo, s službo,večina si ustvarja družino. Nekako se zdi, da se je odločil za svojo pot v življenju, za dosego svojih ambicij in želja, za kar je pripravljen storiti veliko.

 

Kaj pa država?

 

Ob tridesetletnici države Slovenije smo šestim ljudem različnih starosti, poklicev in okolij postavili 3 vprašanja, na katera so odgovorili.

 

1. Od ustanovitve države Slovenije je minilo 30 let. V tem času se je marsikaj spremenilo na bolje in marsikaj tudi na slabše. Kaj vas danes najbolj moti?

 

2. O odgovornosti posameznika za razvoj družbe se veliko pogovarjamo. Na katerem področju in kako boste v prihodnje sodelovali/ delovali, da se bodo spremembe, ki jih želite/ pričakujete, res zgodile?

 

3. Na katerem področju pa je država/družba najbolj odgovorna za spremembe oziroma, na katerem področju bi morala najprej kaj storiti?

 

 

Prof. dr. Klavdija Kutnar, rektorica Univerze na Primorskem

Dr. Klavdija Kutnar je slovenska matematičarka in redna profesorica za področje matematike na UP Fakulteti, naravoslovje in informacijske tehnologije (UP FAMNIT). Sodeluje pri številnih raziskovalnih in bilateralnih projektih, redno objavlja znanstvene članke v SCI indeksiranih revijah, in sicer najboljših s svojega področja. Prof. dr. Klavdija Kutnar je tudi predsednica Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo.

 

1. Slovenija si je v 30.tih letih pridobila mesto med razvitimi državami in v tem času se je zgodilo veliko pomembnih in pozitivnih sprememb. To seveda ne pomeni, da je vse idealno. Vedno smo lahko še boljši. Kot družba se vse premalo zavedamo, da je glavni kapital, ki ga Slovenija ima, znanje njenih ljudi, torej kvalitetno izobraženi in kreativni posamezniki, ki so sposobni ustvarjati inovativne in visoko kvalitetne storitve in produkte. Zato bi se v prihodnje morala bistveno povečati vlaganja v šolstvo in izobraževanje, in sicer na vseh ravneh. Mladim generacijam je potrebno omogočiti vrhunsko izobrazbo, obenem pa z intenzivnim vlaganjem v znanost doseči, da bo Slovenija postala v svetu znana tudi po svoji znanstveni odličnosti. To nam v nekem manjšem delu sicer že uspeva, a potrebno bo storiti še bistveno več, če se želimo prebiti v nove svetovne razvojne tokove.

 

2. Kot rektorica Univerze na Primorskem si prizadevam, da se cilji, ki smo si jih zadali na področju izobraževalne in znanstvene odličnosti, tudi uresničujejo. Želimo biti kakovostna univerza in prinašati v slovenski prostor nove vsebine za poklice prihodnosti. Ponosni smo na to, da vsi parametri znanstveno-raziskovalne odličnosti na naši univerzi rastejo. Prihodnost zahteva povezovanje med humanistiko, umetnostjo in tehnološkim razvojem. V skladu s tem gradimo tudi naš akademski prostor in interdisciplinarno povezujemo pedagoške znanosti, humanistiko, tehniko in naravoslovje. Zavedamo se tudi odgovornosti, ki jo kot Univerza imamo za sodelovanje z gospodarstvom, ki mu želimo ponuditi znanja in nove razvojne in tehnološke potenciale.

 

3. Izpostavila bi pomen zagotavljanja stabilnega financiranja izobraževalnega in znanstveno raziskovalnega dela z ustreznimi zakonskimi rešitvami, ki bodo omogočale nov zagon slovenske znanosti, v katero je potrebno vlagati bistveno več sredstev kot doslej. Če želimo biti del razvitega sveta, moramo razvijati dosegati vrhunsko znanost, saj si gospodarskega razvoja brez nje ni mogoče zamisliti .

Liam Korošec Hudnik, dr. med., mlad zdravnik, trenutno sekundarij na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana

1. Celotnega obdobja od osamosvojitve do danes sicer nisem mogel spremljati, vsakodnevno dogajanje malo bolj aktivno morda kvečjemu zadnjih 10 od svojih 26 let. Rodil sem se v že samostojni Sloveniji, ki je s polno hitrostjo drvela proti Zahodu. V tretjem razredu smo tako izmenjujoče peli Zdravljico in Odo radosti, ki naj bi takrat simbolizirala obljubo napredka, gospodarskega in družbenega vzpona v skupnosti EU. Danes, 30 let kasneje, žal, v času nespodobnega, če sploh še obstoječega političnega dialoga, v času globalne pandemije in izgovora za spodkopavanje svoboščin, ki ga pandemija predstavlja, je težko izpostaviti eno samo najbolj moteče dogajanje. Osebno me zadnje čase najbolj moti odtujenost in strah pred bližino, ki sta v času epidemije postala nova normalnost, ker na žalost nekako izpade tako, kot da smo drug drugemu sovražniki.

 

2. O odgovornosti se sicer res veliko pogovarjamo, vendar se je prepogosto otepamo. Sistem, v katerem živimo, nas vzgaja in oblikuje v individualiste, ki družbeno odgovornost, naravovarstveno zavednost, sprejemanje različnosti in skrb za sočloveka, pogosto le deklariramo, a jih ne živimo, odgovornost tako rekoč ostane v domeni identitetne politike. Morda je najbolj ilustrativen primer otepanja družbene odgovornosti slaba volilna udeležba. V času trenutne epidemije je posameznikova družbena odgovornost na hudi preizkušnji. Od ljudi se pričakuje, da bodo zavedni in vestno upoštevali ukrepe, vendar pa oblasti pri tem ne apelirajo na posameznikov lasten občutek odgovornosti do sočloveka ali družbe, temveč tovrstno vedenje poskušajo vsiliti z represijo in grožnjo z visokimi denarnimi kaznimi . Bojim se, da to pri ljudeh dosega nasproten učinek, saj ljudi na nek način razreši družbene odgovornosti, »prav« pa ravnamo samo zaradi strahu pred kaznijo, samo zaradi lastne koristi. Sam delam v sistemu javnega zdravstva in bi v njem rad deloval tudi v prihodnje, saj menim, da predstavlja steber zdrave in prijazne družbe. Na tem področju čutim svojo odgovornost najbolj neposredno. V času pandemije lahko veliko prispevam že s tem, da ob poplavi zavajajočih informacij kolege ali prijatelje spodbudim k cepljenju. Vsak bi moral znotraj svoje domene razmišljati o danem dejstvu in se zavzemati za družbeno dobro.
3. Kot družba bi se morali v zdajšnji situaciji boriti za ohranitev pomembnih stebrov družbe, kot so javno zdravstvo, javno šolstvo in javna radio in televizija, katerih obstoj se trenutno zdi ogrožen. Sam si v prihodnosti ne želim živeti v družbi, kjer bo kvalitetna zdravstvena obravnava na voljo le peščici in kjer bodo vsi mediji služili agendi določene politične stranke. Oblast bi morala na prvem mestu poskušati ponovno pridobiti zaupanje ljudi. Danes namreč v poplavi laži, nekonsistentnega sporočanja, na videz nesmiselnih in nerazumljivih odločitev vladajočih, kot posameznik težko ohranjam zaupanje v politiko in državo. Že dolgo nimam občutka, da vladajoči delajo v naše skupno dobro, na primer: ob srečanju s policisti se namesto varnega počutim ogroženega. Da bi ponovno pridobila zaupanje ljudi in s tem prebivalcem nudila občutek varnosti, se bo politika morala dokazati z dejanji Nihče izmed nas seveda ne sme pričakovati, da se bo vsaka odločitev v retrospektivi izkazala za pravo, lahko pa in tudi moramo od politikov pričakovati, da se bodo, kadar odločitev ni bila prava, za svojo napako opravičili, kot se je pred kratkim kanclerka Angela Merkel. Takrat jim bomo lahko zaupali.

Marko Bitenc, torakalni kirurg, njegovo glavno področje strokovnega dela in raziskav je rak na pljučih, v požiralniku in želodcu. Od leta 1996 je bil dvakrat predsednik Zdravniške zbornice Slovenije in v tem času tudi član Zdravstvenega sveta na Ministrstvu za zdravje. Bil je član vladne posvetovalne skupine v času epidemije. Lastnik Kirurgije Bitenc.

 

1. Ne le, da me moti, razočaran sem nad hudo polarizacijo družbe, kjer so odnosi med skupinami sovražni. Prav prehod iz socialistične enostrankarske družbene ureditve v večstrankarsko parlamentarno demokracijo je bil glavno gibalo družbenega razvoja, a tako visoka plebiscitarna podpora ni bila odraz podpore zgolj osamosvojitvi Republike Slovenije iz socialistične federacije, najmanj enako je bila odraz podpore spremembi družbene ureditve. Spremembi, ki pomeni večjo osebno svobodo, in to naprej pri politični opredelitvi posameznika in potem logično popolni svobodi in družbenemu (državnemu) okviru, ki bi omogočal manifestacijo vseh potencialov posameznika. Prav parlamentarna demokracija je družbena ureditev, ki ob pravilnem razumevanju demokratičnosti omogoča, da se znotraj naroda ob povsem nasprotnih svetovno-nazorskih opredelitvah ustvarjajo sinergije. Popolna svoboda izražanja mnenj na prijazen način, v prijaznem okolju, brez nestrpnosti in sovražnosti do drugače mislečih, zagotavlja sinergije nasprotno mislečih v interesu napredka in blagostanja družbe. Svobodne demokratične volitve obdobno določajo, kateri so tisti pogledi, ki odražajo svobodno voljo večine. Slovenci smo ob dejstvu, da smo majhen narod, edinstveni. Razvijali in ohranili smo svoj jezik, čeprav imamo severno Germane vse do najsevernejše točke Evrope. Zahodno so naši sosedje Romani, ki se širijo vse do jugozahodne točke Južne Amerike. Vzhodno so Ogri in večji slovanski narodi, ki poseljujeo Evropo in Azijo vse do najvzhodnejše točke Rusije. Za razliko od Ircev, ki imajo za soseda le morje in Angleže, pa v Dublinu ne uporabljajo irščine kot prevladujoči jezik. V času največje globalizacije smo dosegli državnost kot najpomembnejši dejavnik narodne idenditete ob jeziku in kulturi. Ob vseh teh dejstvih me seveda še bolj kot na začetku odgovora moti polariziranost naroda. Demokracija pomeni tudi sposobnost spoštovanja diametralno nasprotno mislečega. V nobenem primeru sovraštva, ki onemogoča sinergije, napredek in s tem blagostanje naroda.

 

2. Iz odgovora na prvo vprašanje bom razvijal odgovor tudi na drugega. Ključno se mi zdi prosvetljevanje ljudi, in to povsod, v vseh okoljih, kjer živimo. Pomembna je družina, še zlasti vzgoja otrok, ki v vsakem obdobju odraščanja potrebejujejo druge vrste nasvetov na drugačen način. Potem so to prijatelji, družba in seveda poklicno okolje. Med ljudmi je treba širiti demonstracijo nekonfliktne konstruktivne komunikacije. Od ustanovitve Zdravniške zbornice sem stalno njen aktiven član. Zanima me organizacija zdravstvenega varstva, človekove pravice in še posebej pravice bolnikov. Zanima me medicina v povezavi z organizacijo zdravstva, kako bolnikom zagotoviti diagnostiko in zdravljenje v času, ko to potrebujejo. Kako izboljšati rezultate zdravljenja in pri tem ne kar na pamet monopolizirati državnega zdravstva. V Ustavi je marsikatera pravica zelo jasno zapisana, izvedba pa včasih ni enostavna. Govorim o socialni državi, pa tudi o podjetniški svobodi posameznika. Zakaj moramo ob našem bruto družbenem prihodku zbirati dobrodelne prispevke za zdravljenja bolnikov v tujini, ko imamo vendar obvezno zdravstveno (social) zavarovanje? Zakaj moramo za nabave medicinske opreme zbirati dobrodelne prispevke? Kako se lahko zgodi, da imamo v socialni državi klateže, ki hladne zime preživljajo na ulici? Vse to so področja, ki me dnevno iritirajo, zato jim posvečam in jim bom še naprej z znanjem in sodelovanjem, predvsem pa se bom zmeraj zavzemal za popolno svobodo posameznika.

 

3. Država bi morala biti celoviti servis družbe,ki bi morala vsakemu posamezniku omogočiti najprej razviti vse potenciale, potem pa zagotoviti, da bo vsak lahko čimveč potencialov manifestiral oziroma realiziral. Hkrati mora poskrbeti za tiste, ki nimajo osnovnih predpogojev, da bi sami poskrbeli zase, družba mora v celoti poskrbeti za njihovo kakovostno življenje, da pravica in pravičnost zmeraj premagata krivico in nepravičnost. Ker imamo v Ustavi zapisano, da smo socialna država, mora država omogočiti, da posamezniki manifestirajo vse svoje potenciale in tako prispevajo k zagotovitvi pogojev za socialno državo. V kolikor se to ne zgodi, bomo tudi naprej lahko socialna država le na kredit, kar pomeni socialna država, odvisna od predvidljivih in nepredvidljivih dejavnikov, v vsakem primeru odvisna država z odvisnimi državljani. Prepričan sem, da imamo v državi veliko kompetentnih in ambicioznih posameznikov in skupin posameznikov, ki bi radi, a ne morejo uresničiti svojih potencialov. Naša država oziroma družba po pridobitvi suverenosti ni naredila pravilnih korakov v pravo smer. Privatizacija, izpeljana na način, kot je bila izpeljana, je vrgla temno luč na vse, kar se imenuje zasebno. Na drugi strani je rastoča skupina pravih slovenskih podjetnikov, slovenskih industrialcev uspela z dejanji in rezultati poslovanja dokazati, da s trdim in poštenim zasebnim delom zagotavlja slovenskim delojemalcem nadpovprečno visoke plače, državi pa davke in prispevke za uresničevanje socialne države, kot je zapisana v Ustavi. Zato si bom na vseh področjih prizadeval za državo v interesu blagostanja družbe in popolne svobode posameznika.

Foto: Barbara Čeferin

Peter Čeferin je odvetnik od leta 1967, avtor številnih strokovnih člankov, tudi avtor literarnih del. Ukvarja se pretežno s kazenskim in ustavnim pravom ter pravom človekovih pravic. V letih pred osamosvojitvijo Slovenije je bil član Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kasneje tudi podpredsednik Odvetniške zbornice Slovenije in član Državnega sveta Republike Slovenije. V letih 2003-05 je bil uvrščen med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji.

 

1. Danes me najbolj moti avtoritarnost aktualnega režima, ki si poskuša podrediti vse : od neodvisnih institucij do medijev, policije, sodstva, tožilstva, gospodarstva do kulture ter umetnosti. V zadnjem času so zamenjali celo nekatere direktorje muzejev in umetnostnih galerij. Ne poznam države, kjer bi izvršilna oblast poslala kriminaliste na Računsko sodišče takoj potem, ko je to sodišče odkrilo sumljive posle, s katerimi je domnevno povezana ta ista izvršilna oblast, kot se je to zgodilo pri nas. Aktualna oblast očitno tudi ne želi imenovati tožilcev, ki jih je predlagal Državno tožilski svet, ker ne želi tožilcev, ki jih ne bi mogla nadzorovati. Notranjemu ministru ni dovolj, da dela čistke na Nacionalnem preiskovalnem uradu, ker so se nekateri temu upirali, želi spremeniti zakonodajo v smeri, ki bi mu vmešavanje v delo policije omogočala. Policija je pričela izvajati brutalne ukrepe proti mirnim protestnikom, čeprav je pravica do protesta proti protiustavnemu in nezakonitemu ravnanju oblasti elementarna človekova pravica , ki je ljudstvu nihče ne more vzeti. V državi, v kateri se sankcionira proteste, je ogrožena demokracija. Ne pomnim, da bi bili od osamosvojitve dalje že priče tako nevarnemu obdobju za varstvo človekovih pravic, kot smo mu danes.

 

2. Tako kot doslej, bom javno nastopal proti vsem oblikam kršenja demokracije. Ne razumem ljudi, ki jim je vseeno, kaj se dogaja v naši lepi Sloveniji. Ko vidijo številne zlorabe oblasti, pogledajo vstran. V času volitev, ko bi lahko dosegli spremembo nedemokratične oblasti, pa ne gredo na volitve, ampak pri šankih kritizirajo obstoječo oblast. Samo strumni vojaki vladajoče politične opcije gredo vedno na volitve. Spomnimo se besed Martina Luthra Kinga mlajšega, ki je rekel : “Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, pač pa molka svojih prijateljev.”

 

3. Nujno so potrebne predčasne volitve. Neznosen je pogled na ravnanje nekaterih sedanjih poslancev, ki ravnajo v nasprotju z interesi tistih, ki so jih izvolili. Pri tem se poniglavo sklicujejo na prvi odstavek 82.člena Ustave, ki določa, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila. Ustava ne pozna določila, ki bi poslancem Državnega zbora dopuščal zgolj in samo zadovoljevanja lastnih interesov. Ustava določa, da so poslanci predstavniki ljudstva, nikakor pa ne in samo predstavniki samega sebe.

Pavle Hevka, inženir gradbeništva, je član uprave in generalni direktor družbe 2TDK, zadolžene za gradnjo drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom. V času njegovega vodenja družbe sta bili sklenjeni pogodbi za glavna gradbena dela na največjem gradbenem projektu v Sloveniji. Izobrazbo je nadgradil z magisterijem iz ekonomskih in poslovnih ved, trenutno pripravlja doktorat s področja ekonomije. Je predavatelj in avtor številnih strokovnih člankov.

 

1. Prav gotovo me najbolj moti sprtost naroda, za kar so odgovorni tudi vodilni ljudje. Zdaj so časi, ko moramo biti celoviti, enotni in zgodovinsko zaceljeni, kajti zahtevnost obdobja , v katerem živimo današnje generacije, je resnično previsoka, da bi se z njo lahko soočali z neštetih barikad zasebnih in strankarskih interesov. Država Slovenija mora imeti en sam močan in združevalen interes, in sicer blagostanje in svobodo za vsakega posameznika, ki živi v naši deželi, naši SKUPNI SLOVENIJI !

 

2. Kot generalni direktor podjetja 2TDK sem predvsem odgovoren za to, da se izgradnja drugega tira med Divačo in Koprom odvija po načrtih in preda v promet v letu 2026. Transparentnost poslovanja in osebna integriteta vsakega zaposlenega v naši družbi sta garant za to, da bo ta največji projekt v zgodovini naše mlade države udejanjen in predan v promet v predvidenem roku in da bo našim prebivalcem ter tujim obiskovalcem, poslovnežem omogočil hitrejše in udobnejše potovanje ter poslovanje; našemu edinemu morskemu oknu v svet – Luki Koper – pa zagotovil rast in razvoj, ki si ju taka organizacija vsekakor zasluži. Kot predsednik Nadzornega sveta DARS d. d. bom vztrajal pri visokem nivoju vzdrževanja avtocestnega križa in krajšanju zastojev z možnostjo obračanja in prehoda na obvozne državne ceste, seveda s pomočjo novoustanovljene avtocestne policije. Veliko naporov bom vložil tudi v izgradnjo 3. razvojne osi in 2. cevi karavanškega predora. Avtoceste in njihovo upravljanje s strani DARS d. d. naj postane kar najbolj prijazno za uporabnike. Kot predsednik Turistične zveze Slovenije pa si seveda želim ponovni razcvet turistične panoge, katere dejavnosti so bile na tako krut način prekinjene zaradi epidemije. Prostovoljke in prostovoljci, ki predano delajo za dobrobit našega skupnega turističnega razvoja, so srčika številnih raznolikih turističnih dejavnosti, ki so lahko v ponos vsem nam, zato si vsi ti turistični zanesenjaki zaslužijo en res velik HVALA, ker ustvarjajo prihodnost vsem nam in našim nadobudnim naslednikom!

 

3. Vem, da ne bom razkril ničesar novega, a naj poudarim tisto, kar je, ne glede na vse, kar se v tej državi dogaja, najpomembnejše, in to so naši ljudje. Njim je treba zagotoviti varno streho nad glavo, zdravo hrano in svežo pitno vodo, odličnost izobraževanja za mlade ter varno in opolnomočeno bivanje za starejše generacije. In svobodo za vse. Še vedno me prizadene, ko v Sloveniji, ki je tako bogata, vidim brezdomce, ki životarijo z napaberkovano miloščino, kar je za našo državo nedopustno! Vsak, ki kakorkoli prispeva k rasti in razvoju te države in vsak, ki v njej živi pošteno življenje, mora biti cenjen in spoštovan, za ranljive skupine ljudi pa je treba poskrbeti na najvišjem nivoju, vrednem človeka.

Vesna Humar je novinarka in urednica. Trenutno dela kot novinarka in kolumnistka dnevnega časopisa Primorske novice. Del svojega poklicnega časa pa namenja Novi Gorici, Evropski prestolnici kulture 2025: je urednica in soavtorica zmagovalne prijavne knjige, ki je mestu vrtnic prinesla prestižni naziv.

 

1. Zadnjič sem tako ob kavi, sredi trga, slišala tisto Mlakarjevo o Karletu Špacapanu, torej o klenem Primorcu, ki svojega vina ni hotel dati ne fašistu ne nacistu, a ga je rad dal partizanu. Dokler seveda partizan ni postal zadružni funkcionar – takrat je takoj spet zaklenil klet. Moti me vzdušje, v katerem se igramo naše in vaše, ko frakcijska pripadnost šteje več od iskrenega, toplega človeškega poguma. Moti me politika, ki to vzdušje uporablja in zlorablja, namesto da bi ga presegala. Moti me to umetno vračanje nazaj, ki ga v posledici prej opisane zablode opisujemo kot tradicijo, ampak je v resnici čisto običajen strah pred prihodnostjo. Moti me vsaka zgodba o presežkih sposobnega znanstvenika, umetnika, gospodarstvenika, ki se v tem kolesju obupa sprijazni bodisi s povprečnostjo bodisi s selitvijo. In moti me sovražni odnos do beguncev, zelo. Ker smo kot skupnost zgolj to, kar smo v svojem odnosu do najmanjšega in najšibkejšega, je sovražnost in boleč simptom naše kolektivne izgube občutka za človeka, naše pozabe dejstva, da brez ljudi ni države.

 

2. Ko smo pisali kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture, smo slišali veliko lepega, a tudi veliko hudega. Evropska komisija nam je naziv podelila, ker smo se soočili z obojim. Posamezniki, ki so zvesti svojim idejam in vztrajni pri svojem delu, ki so naklonjeni podobnostim in drugačnostim, me navdušujejo na vsakem koraku. Ob tem pa me včasih potrejo pojavi, za katere bi si človek mislil, da so že zdavnaj na smetišču zgodovine: nacionalistični izpadi, strašljivo nepoznavanje zgodovine in geografije, predsodki in skrajno sebična neodgovornost. Živim pač na meji in na meji se običajno veliko bolj izrazito pokažeta dobro in hudo. Edino, kar (si) lahko obljubim je, da bom s svojim pisanjem in drugimi dejavnostmi ostala na meji. In ostala na strani lepega. Sožitje, dialog, medsebojno spoštovanje, odpiranje obzorij, rast razumevanja… morda zvenijo kot floskule, a so vrednote, ki so ključne za evropski mir. In mir je, tako ali drugače to, kar najbolj potrebujemo.

 

3. Mogoče je sprememba precenjena beseda. Seveda čas zahteva nenehno prilagajanje in, kot zapisano zgoraj, je pot nazaj nevarna reč. Ampak osnovna naloga vladajočih je upravljanje javnega interesa. Vlada je, tako kot svoboda, glagol. »Spremembe« so običajno ključna beseda v predvolilnem boju, spremembe so tržna niša, primerjalna prednost, ki naj bi nove vladajoče ločila od sedanjih in prejšnjih. Ampak država ne more živeti od volitev do volitev. Ohranjati in krepiti mora podsisteme, v katere se stekajo izkušnje in iz katerih prihaja napredek. To je torej prvo: naj vladajoči pustijo znanstvenikom, javnim uslužbencem, inženirjem, policistom, sodnikom, učiteljem, novinarjem, da v miru opravljajo svoje delo. Naj nehajo podirati temelje samo zato, da se potem lahko obmetavajo s kamni iz ruševin. In drugo: naj se zavežejo k spodobni ravni javnega dialoga, da se bomo o izobraževanju, zdravstvu, varovanju okolja, gospodarskih strategijah sploh lahko dostojno pogovarjali kot ljudje.

 

Bojana Leskovar