Po štirih letih se je moja zgodba z Dansko končala. Na trenutke si pravim, da je to le konec poglavja in ne knjige, a verjetno se s tem le tolažim.
Zanimivo je, kako pogrešamo vse, česar nimamo. Na Danskem sem pogrešala in idealizirala Slovenijo, danes že pogrešam in romantiziram Dansko.
A kocka je padla, z družino sem s vrnila domov. Štiri leta je obdobje, ko se lahko v življenju zgodi relativno malo novih stvari, lahko pa se ti življenje obrne na glavo. V prvih dneh po vrnitvi sem na neštetih piknikih in ob kavah ugotovila, da se večini prijateljev in sorodnikov življenje ni bistveno spremenilo. Seveda so vsi živeli naprej, a zdi se, kot da je vse obstalo. Tudi v mojem najljubšem lokalu še vedno strežejo isti “študentje”.
Po drugi strani pa se mi zdi, da se prijateljem na severu vsak teden zgodi nekaj novega – od selitev, zanimivih počitnic, menjave služb, do tega, da so lahko za vedno v smeti odvrgli maske. Ja, na Danskem so pred tedni sprejeli odločitev, da imajo dovolj. Strokovnjaki so skupaj z vladajočimi ugotovili, da maske niso dober preventivni ukrep proti širjenju koronavirusa.
Cepili so se lahko vsi, ki so se želeli, bolnišnice niso polne covid bolnikov in ljudje so lahko ponovno normalno zadihali. A zadnje pismo z Danske, ki ga pišem že z Obale, ne želim zaključiti s corono. Želim ga zaključiti z razlogi, ki so botrovali moji odločitvi za vrnitev v Slovenijo. To so: družina, prijatelji, dobra hrana, lepa narava, domači jezik in predvsem prepričanje, da bo moja hčerka imela v Sloveniji karseda lepo, mirno, varno in srečno otroštvo. Na sever sem se prvič podala samo z možem, brezposelna, brez jasne vizije, kaj si želim v življenju in z velikim cmokom v grlu. Vrnila sem se z otrokom, zanimivimi delovnimi izkušnjami, neštetimi lepimi spomini, z novimi prijatelji, jasnimi cilji ter z nasmeškom na obrazu. Če bo le vse več mladih našlo podobne razloge za vrnitev, mislim, da bo Slovenija postala nova obljubljena dežela tudi za naše naslednje generacije. In močno upam, da ne bom nikoli več pisala pisem z Danske, ampak samo še pisma na Dansko.
Nina Ločniškar
