Izolan dr. Ervin Kocjančič

Deli novico s tvojimi prijatelji

Dr. Ervin Kocjančič, predstojnik oddelka rekonstrukcijske urologije in profesor urologije na Univerzi Illinois v Chicagu.

 

Pesem Rudija Bučarja o Izolanu, ki živi v Chicagu, bi lahko govorila o njem, saj Rudi poje o izseljencu iz Izole in besedilo je duhovito. Ervinov odprt značaj krasita smisel za humor in komunikativnost, zato intimni urološki pregled pacientov ne spravlja v zadrego, njegovo znanje številnih jezikov pa še dodatno odpira vrata lažjega sporazumevanja. Ervin Kocjančič se je rodil v Kopru, 14. aprila 1965, dvajset minut za svojim bratom dvojčkom Deanom, sicer direktorjem Turističnega združenja Izola. Mama Mariuccia je bila učiteljica na italijanski osnovni šoli »Dante Alighieri« v Izoli, pokojni oče Marjan pa profesor flavte na Glasbeni šoli v Kopru. Tudi Ervin ljubi klasično glasbo in v operacijski dvorani med operacijami rad posluša glasbo »mrtvih Evropejcev«, kot sta Mozart in Beethoven. Ni ga odneslo v svet glasbe, tudi policist ni postal, čeprav si je kot otrok želel službe, ob kateri bi bil lahko buden dolgo v noč. Takrat je skozi okno svoje sobe ponoči opazoval kolone turistov, ki so potovali proti Trstu in si želel odpotovati. Na srečo ga je odneslo v medicino.

 width=

Kot gostujoči profesor na Harvard medical school v Bostonu, kjer je skupaj z ekipo operiral prvo vaginoplastiko.

Po končani osnovni šoli v domači Izoli in pedagoški gimnaziji v Kopru, je študiral medicino v Trstu, doktoriral je v Milanu, več let kot urolog delal v različnih mestih v Italiji in se s svojo družino – ženo Chiaro, hčerkama Saro in Anno Sofio ter sinom Markom – leta 2008 preselil v Chicago, kamor so ga čez ocean povabili za predstojnika urologije na Univerzitetni kliniki Illinois v Chicagu. Urologijo je izbral, ker je trmast, rad se loteva na videz nemogočega, zanimiva pa je kot veja medicine tudi zato, ker obravnava »le en organ in pol« :« Ja, en organ so ledvica z vsemi tistimi ‘cevkami’, ki so povezane z mehurjem, tista ‘polovička’ pa je moški spolni organ. Je pa urologija tudi prva specializacija, ki je bila priznana v zgodovini medicine. Danes je v urologiji vse bolj pomembna preventiva; kar so nekoč operirali, že dolgo rešujejo zdravila in pravočasna diagnostika«. Tako mi je cenjeni zdravnik pripovedoval pred nekaj leti, ko je bil med enim svojih obiskov doma v Izoli moj gost kot Zanimivi Izolan na prireditvi Mestne knjižnice Izola na Manziolijevem trgu, pred Wine barom Zaro, ki ga vodi njegov bratranec Bruno. A čas teče in Ervinu se je odtlej zasebno in službeno seveda zgodilo marsikaj. Stanovanje v Chicagu so zamenjali za hišo, hčerka Sara je diplomirala, sin Marko maturiral, sam pa je v času covida krepil svojo ljubezen do kuhanja in znanje v veselje mnogih izpilil do visokega sijaja. Predvsem pa je na strokovnem področju delo teklo povsem drugače : “Pandemija je imela izjemen vpliv na naše življenje. Moje zadnje mednarodno potovanje je bilo marca leta 2020, ko sem predaval in operiral v Kolumbiji. Odtlej je moja medicina postala ‘tele health’ in verjamem, da bomo srečavanje s pacienti na ta način preko ekrana vse bolj uporabljali tudi v bodoče. Tako sem sicer videl ogromno pacientov, jih pa seveda nisem mogel operirati. Ko smo končno odprli bolnišnico tudi za manj nujne primere, sem postal najbolj zaseden kirurg v mojem oddelku”.

 width=

Z letalom na medicinski kongres

Srečanja preko zooma in drugih računalniških aplikacij so postala povsem običajen način delovanja na vseh področjih naših življenj : » Spomnim se dneva, ko sem v enem samem jutru imel preko zooma predavanja na treh različnih kontinentih. Eno v Bogoti, eno v Iranu in eno v Parizu, vse iz moje dnevne sobe in v ‘zoom oblačilih’- v suknjiču, srajci in kravati, spodaj pa kratke hlače in copate. Sin Marko me je nekega dne, ko me je zagledal v teh oblačilih, vprašal, če imam že spet predavanje. Tako običajno je vse to žal postalo«.

Dr. Ervin Kocjančič je na akademskem področju najbolj ponosen na to, da je avtor enega od poglavij v knjigi Campbel’s Urology, ki je prava biblija za urologe, iz nje se učijo urologi po vsem svetu. V minulih letih pa je v moderni medicini vse več operativnih posegov potrditve spola: »To me ne preseneča, to je z nami od vedno, še iz časa Faraonov. A se zdaj ljudje manj bojijo in tudi manj sramujejo. Stroka pa je končno spoznala, da se na da prilagoditi duše telesu, pač pa obratno- telo duši. Samo lani sem opravil 80 vaginoplastik, operacij, ko moški postane ženska in 5 v obratni smeri. ‘Trans health’ je resnično postal trend v medicini, povpraševanje po teh operacijah je po vsem svetu zelo veliko in zdravstvena zavarovanja v številnih državah krijejo stroške tovrstnih operacij. Ameriška urološka organizacija (AUA) je morala pripraviti in uskladiti izobraževalne programe šol specializacij za nove generacije urologov. Bil sem eden prvih, ki je odprl post specialistični študij, ki je zastavljen zelo inovativno. Moji študenti izpopolnjujejo znanje z menoj, a tudi v drugih vejah medicine, ki se ukvarjajo s ‘trans pacienti’, kot je na primer plastična kirurgija. Ta program imam zdaj že štiri leta, vpisanih kandidatov pa imam dovolj že za naslednji dve leti, moji študenti prihajajo z vsega sveta – iz Turčije, Brazilije, Kanade, seveda ZDA«.

 width=

Z ženo Chiaro

Pripoveduje mi o pandemiji, o tem kako jo je doživljal kot prebivalec Chicaga, ki ga ima neizmerno rad in kjer je v normalnih časih redno obiskoval koncerte klasične glasbe in živel dejavno družabno življenje: »Gledali smo, kaj se je dogajalo v New Yorku in se pripravljali na val v Chicagu. Preko noči smo bolnišnice spremenili v Covid bolnišnice. Našo, eno največjih v ZDA ( Mc Cormik place), smo spremenili v bolnišnico z nekaj tisoč ležišči za primer, če bi se nam zgodilo isto kot v New Yorku, a na srečo se ni. Mesto je bilo povsem zaprto, nismo se smeli sprehajati niti po parkih, kar je bilo seveda težko za vse. Ne pozabimo na obnašanje našega prejšnjega predsednika Trumpa, njegovo zanikanje bolezni je močno vplivalo na ljudi, središče Chicaga je izgledalo kot vojno prizorišče, kot konec sveta. Trgovine so imele razbite izložbe, ljudje so hodili naokrog oboroženi in delali težave drug drugemu. V teh trenutkih mi je res postalo jasno, kakšno moč ima politika, kako nagel je lahko korak od besed k dejanjem. Populistični predsedniki imajo neverjetno odgovornost za to, kar se je dogajalo, veliko življenj bi lahko rešili pred boleznijo, če bi jo oni vzeli resno. Na srečo so volitve radikalno spremenile situacijo, imel sem občutek, kot bi se velik črn oblak nad Ameriko umaknil, odpihnil to težo stran, spet smo zadihali «.

 width=

Dolge dneve med epidemijo in popolnim zaprtjem je Ervin Kocjančič izkoristil za kuhanje in študij kulinarike po svetu. Rad dobro je in zelo rad potuje. In tako je nemoč potovati in ljubezen do hrane združil v potovanja po svetu s kuhanjem. Žena Chiara je kuhala med tednom, on ob koncih tedna. Rad pove, da je v tem času njegovo kuharsko znanje doseglo zelo visoko raven in da v treh mesecih ni ponovil niti enega samega recepta. Zadovoljni jedci to seveda potrjujejo.Tisti večer, ko ga je močno zagrabilo domotožje, želja po Izoli in domači Istri, je domačim pripravil istrsko noč. S kirurško natančnostjo se je lotil fužev, dodal jim je seveda tartufe. Tu so bili še brancin v soli in blitva s krompirjem, in nekje globoko v kleti je našel še zadnjo steklenico vina Folo Rosso, njegovega sorodnika Zara iz Izole. Igrali so briškolo, jedli in plesali do polnoči.

 width=

Z družino in prijatelji pri večerji

Dalo se je preživeti in vrnili se bodo normalni časi, a le ob zavedanju, če se bomo vsi cepili: » Ne razumem ljudi, ki so proti cepljenju, le tako se bomo rešili pandemije, ki je preveč prizadela naša življenja, še najbolj življenja mladih. Težko mi je bilo, da hčerka zaradi covida ni mogla na podelitev diplome, sin pa ne na zaključek mature. To in mnogo drugega je mladim generacijam za vedno ukradeno«.

 

Končno je dr. Ervin Kocjančič spet lahko sedel na letalo, odpotoval je na strokovno srečanje v Egipt. In če bo šlo vse po sreči, mu tega zapisa morda ne bo treba brati v elektronski obliki v ZDA, pač pa jeseni na obisku pri mami v Izoli.

 

Nataša Benčič

Radio Koper