Vasilija Žbogarja v Izoli zadnja štiri leta srečujemo le občasno. Razpet je med Dublinom na Irskem, kjer je trener irske reprezentance mladih jadralcev v razredu laser, La Valetto v Španiji, kjer imata z nekdanjim trenerjem Trevorjem Millarjem svojo Sail coach akademijo in domačo Izolo, kjer je predsednik Jadralnega kluba Burja. A v Izoli je tudi njegova družina- žena Maja, sin Talin, hčerka Ria in njegovi starši. V Izoli je dom in tu bi se Vasko rad postaral.
Ujamem ga sredi priprav za 33. Spring cup regato v Izoli, ki ob Velikonočnih paznikih v Izolo vsako leto pritegne mlade jadralce in njihove spremljevalce iz osmih držav, morje pa obarva 150 jadrnic. Vasilija veseli, da se to dogaja v domači Izoli, kjer bi nekoč rad postavil Center za mlade jadralce: »To že nekaj časa razmišljamo, prve korake že delamo. Center bi bil namenjen domačim jadralcem, tujim pa bi dal priložnost, da imajo tu dejavnost, ki bi jo lahko izvajali skozi vse leto. Strateško in logistično smo zelo dobro povezani, vse leto imamo dobre pogoje za jadranje, vsem smo geografsko blizu – le nekaj ur in so tu. Tak center bi dobro zaživel, bo pa minilo še nekaj časa, da nastane to, kar si želim, a začenjamo z manjšimi koraki in tako je prav.«
Čas, ki ga živi
Vasilij ima rad čas, ki ga živi. Razpet je med veliko dejavnosti, a vse počne z veseljem: »Veliko časa preživim na letalu, skačem naokrog, čudno obdobje je, čeprav je zelo lepo. Sem na prehodu iz nekega sveta, v katerem so vsi skrbeli zame kot športnika, jaz sem le treniral in jadral, v resničnem življenju pa je treba delati in se prilagajati, tu se iščem, prevzemam različne funkcije, vse me zanima, imam veliko energije. Sprejmem veliko obveznosti, ki mi še dodatno krajšajo dneve, a z željo, da se naučim – veseli me delo, tudi politika, odpiramo jadralne centre po svetu, trener sem. Sem pa perfekcionist in vem, kaj je na prvem mestu, to so zdaj vendarle moji jadralci. A ta želja po novostih in spremembah me žene naprej.«
V Dublinu je Vasilij Žbogar, odkar je opustil aktivno športno pot, trener irske reprezentance mladih jadralcev v razredu laser. Niza uspehe, med njegovimi jadralci so bodoči olimpijci, Finn Lynch je bil drugi na zadnjem svetovnem prvenstvu:
»Začeli smo dobesedno iz nič, saj so bili irski jadralci uvrščeni med 30. in 40. mestom na svetu, zdaj pa smo ves čas med prvimi desetimi. Za Irsko je to velik uspeh, z drugim mestom tudi zgodovinski uspeh, zelo so zadovoljni, dobro trenirajo, trdo delajo, imamo vse pogoje za delo. Naše ambicije so Olimpijske igre v Parizu leta 2024. V ekipi imam mlade jadralce, zelo perspektivne in dve leti do olimpijade sta dovolj, da bomo krojili vrh v Parizu.«
Kako so mu všeč dežela, ljudje, hrana in nenazadnje irsko pivo?
»Irce dobro poznam, saj je Irec Trevor Millar moj trener od leta 2000, z njim sem osvojil vse medalje in bil večkrat tu že prej, zato se je to sodelovanje tudi razvilo. Dežela je lepa, ljudje zelo prijetni in naklonjeni tujcem. Lepo sem sprejet. Če so rezultati, je še toliko lažje, čutim spoštovanje, vračam ga s trdim delom in jim prinašam rezultate. Vreme je v Izoli seveda lepše, ampak vreme pride in gre, pomembni so ljudje, ki so tam. Nisem ljubitelj piva, raje imam dober kozarec vina, a kakšen Guiness seveda spijem.«
Gold cup – novo elitno tekmovanje
Vasilij ima veliko dela tudi kot kapetan slovenske reprezentance za novo elitno tekmovanje SSL Gold cup, ki bo na morju to, kar je nogomet na stadionu. »To je nov format. Spet sem si naložil delo. Moja velika želja je bila povezati najboljše slovenske jadralce na eno jadrnico in to mi je uspelo. Na jadrnici je zbrana slovenska jadralska smetana in tako res lahko dokažemo, da smo najboljši. To tekmovanje se od ostalih razlikuje po tem, da so vse jadrnice enake, imajo tudi slovenski dizajn Andreja Justina. Še kup slovenskih malenkosti bo na tem pokalu: spremljevalni čolni, boje – oznake na morju. Čeprav imamo malo morja, smo zelo povezani z njim – športno, s proizvodnjo, z idejami, celo revolucijami v navtičnem svetu in to tradicijo spoštujejo vsi. Tudi mi jo moramo.«
Ekipa Krpanov 1860 – imenovana po Steklarni Hrastnik, ustanovljeni tega leta – se pridno pripravlja. Trenirali so v Švici, na Kanarskih otokih, čakajo jih treningi na Portugalskem in prve kvalifikacije konec maja v Švici, kjer se bodo borili za prvi dve mesti, saj se bosta le ti uvrstili na Gold cup in Vasilij v ekipo seveda verjame. Za Gold Cup bo tekmovalo kar 64 držav, za finale pa se, tudi po Vasilijevem nasvetu organizatorjem, potegujejo Split, Valencia in Portorož. Vsa tri mesta zelo dobro pozna, a najbolj navija za Portorož. »Ta pokal temelji na jadralcih, ne toliko na jadrnici, povezan je s strategijo nogometa, tekmuje se na izpadanje. Zraven sem od prvega dne, ko je ideja za pokal zaživela, dobro se razumem z ustanoviteljem pokala, Švicarjem Michaelom Niklausom in vsemi drugimi. Sem eden prvih, ki je močno podprl novi pokal in dal zanj veliko idej. Moj favorit je seveda Portorož. To morje poznamo do potankosti, tu se bomo borili proti Angležem, Novozelandcem, Avstralcem, to regatno polje nam bo dalo prednost, moja ideja in želja je, je da bi konec oktobra bil finale tu, pri nas.«
Sedem let je imel, ko je začel jadrati, zase pravi, da je trmast garač, nedvomno perfekcionist, nikoli pa se ni imel za posebej talentiranega. Verjame, da samo talent v današnjem svetu ne zadošča: »Moj cilj nikoli niso bile Olimpijske igre niti medalje, pa sem osvojil tretje; tega v moji glavi ni bilo, sem pa veliko delal na sebi, se spoznaval skozi šport in zato sem lahko jadral do svojega enainštiridesetega leta. Ne zato, ker bi me veselilo, zadnja leta so bila kar naporna, a vedno sem se rad učil in zadnja regata v Riu je bila idealna, tam sem pokazal vse svoje znanje, ki se je nabralo v petintridesetih letih.« Njegove tri olimpijske medalje visijo v domači kuhinji, da jih lahko vidijo vsi. Ne želi pa z uspehi obremenjevati svojih otrok, ki sta oba športna navdušenca. Talina zanimajo nogomet, judo, tudi jadranje, Ria rada pleše, oba rada nagajata staršem, saj sta stara deset in pet let. Vasko zna gojiti in negovati prava prijateljstva, še vedno obožuje mamino domačo kuhinjo in Izolo, kjer se želi postarati.
Nataša Benčič
Radio Koper
Foto: Remigio Grižonič
