Magnifica so definirali Beatlesi, jugo novi val in narodnjaki

“Zakaj Magnifico? Jaz sem pač iz osemdesetih in všeč so mi bila taka, bedasta, različna imena.”

Deli novico s tvojimi prijatelji

Od kje izvira njegovo umetniško ime – Magnifico?

V resnici mu je ime Robert Pešut, a tudi Wikipedija pravi, da je bolj poznan kot Magnifico. Je letnik 1965, njegova mama je bila doma iz Bele krajine, njegov oče pa iz Srbije. V šoli je bil odličnjak, šel je na gimnazijo in potem študiral ekonomijo. Če bi dokončal fakulteto, bi bil najslabši ekonomist na svetu, pravi. Pri desetih letih je imel prvi koncert in zaslužil prvih sto mark. Po odsluženi vojski je ustanovil bend U’redu in posnel prvi album, Goli. Nato pa so se zvrstili hiti od Silvije, s katero je nastopal na EMI 1998, Kdo je čefur, Hir aj kam hir aj go(skladbo je odkupila Sony records in je bila mednarodni hit), bil je avtor skladbe Lahko ti podarim samo ljubezen, ki so jo pele Sestre na EMI 2002, pa hita Magnifico je peder.  Komad Pukni zoro, ki ga je napisal za film Montevideo, Bog te video in ga posvetil svojemu dedu, vojaku na solunski fronti, je ponarodel in mnogi so prepričani(tudi predsednik Vučić je bil), da je to tradicionalna stara srbska pesem. Piše glasbo in nastopa v reklamah. Ob reklamnem sloganu Hir Aj Kam, Hir Aj Go, ga je takratni predsednik vlade JJ obtožil, da krši ustavo, ker tukaj se vendar govori slovensko. Na noben tovrsten napad ni odgovoril, ker kot pravi, se mu zdi ignoranca najbolj primerna.

Ko mi je urednik predlagal, da naredim tale intervju, sem ugotovila da te poznam že leta, pa sploh ne vem od kje ime – Magnifico?

Zdelo se mi je, da mi paše to ime. Najprej si presenečen nad imenom, potem se ti zdi malo bedasto ime, potem si pa vzhičen. Pravzaprav je z imenom tako kot takrat, ko si župnik obleče župniško obleko, v resnici postane župnik. Tudi jaz sem v resnici postal estradni delavec takrat, ko sem si nadel ime Magnifico. Zakaj Magnifico? Jaz sem pač iz osemdesetih in všeč so mi bila taka, bedasta, različna imena. Recimo Gino Banana, Elvis G.Kurtovič, Rambo Amadeus. Potreboval sem spektakularno ime, ker moje pač to ni. Pa tudi rek Nomen est omen, drži. Od začetka se mi je zdelo ime smešno, zabavali smo se, potem pa sem se začel tako predstavljati in ko me je nekdo prvič poklical, se mi je zdelo pravo in odločil sem se, da ga zadržim. Postal je sestavni del mene, kot en knof…

Se ti je kdaj zgodilo, da se nisi obrnili, če te je kdo poklical Magnifico?

O ne, zagotovo bi se obrnil, na to sem čakal, da me nekdo pokliče…

Zanimivo, da se nekateri začnejo obnašati skladno z imenom?

Ja, to je velika nevarnost. K sreči imamo mi, Balkanci, v genih, da se ne jemljemo preveč resno. Jaz recimo izbranega imena nisem jemal tako resno, da bi ga zamenjal v osebni izkaznici, Magnifico sem takrat, ko sem na odru. Gre pa na živce mojim kolegom, predolgo je, pol ure potrebujejo, da ga izgovorijo. Sploh kolegi iz Bosne, Srbije, Hrvaške so izbrali pomanjševalnice Manja, Maki, Manjifa.

Od katerega leta si Magnifico?

Od takrat, ko sem se začel podpisovati pod avtorske komade, kakšnega leta 88, 89., ko smo ustanovili bend U’redu. Takrat še nisem pel, bil sem samo šef benda in pod komade sem se podpisoval.

Nisi pel že od začetka kariere?

Pri kakšnem komadu sem malo zahropel, sicer pa se mi moj glas ni zdel primeren za to. No, sej to se mi še zdaj velikokrat zdi…ampak z leti je postal moj zaščitni znak. Pa saj, tudi tvoji največji minusi na koncu postanejo zaščitni znak.

Uspeti s samoironijo v deželi, je kar presenetljivo!?

Z ironijo! O samoironiji govorimo takrat, ko govorimo v prvi osebi, in moji teksti so vedno v prvi osebi, vse leti name. Jaz sem čefur, Magnifico je peder, vedno prva oseba ednine. Zadržim svobodo izražanja, nikogar ne žalim, itak pa tega ne maram, tudi v življenju ne. Ironijo jemljem kot instrument duhovitosti. Rad imam muziko, pa tudi ves art, ki nosi v sebi, ne smešnost, ampak nekaj duhovitega. Tudi Laibach znajo biti duhoviti, čeprav jih imajo za mračnjaške, večkrat sem se ob njih lahko nasmejal. No, en del družbe nikjer ne razume ironije, kar pa ni povezano z nacionalnostjo, to velja tudi tukaj.

Kako si preživel ti zadnji dve leti, v katerih se je dogajalo ravno to, česar ne maraš? Žaljenje, osebni napadi na ljudi, grobosti, tudi tebe so grdo napadali? Jaz sem si po 24.aprilu oddahnila.

Ta občutek deliva, res je, oddahnili smo si. Zgodba je bila mučna, kot majhen otrok sem si želel, da teh fac, tega načina komunikacije na tv ne bi videl nikoli več. Bil sem radosten in srečen kot otrok, ko se je to zgodilo. Saj vem, da nas čakajo težki časi, ampak tudi skozi težke čase greš lažje z radostjo v srcu, z nekim elanom. Vem, da je na drugi strani veliko ljudi, ki so razočarani, ampak njihovo razočaranje me ne veseli, nisem privoščljiv, vsi si zaslužimo, da si oddahnemo. Vsaki oblasti gledamo pod prste in tudi tej bomo, naj nimajo občutka, da so na varnem.

Kar nekaj glasbenikov in umetnikov je kandidiralo na volitvah. Nekateri so sodelovali na konvencijah ali pa na zaključkih volitev. Tebe se ne spomnim nikjer.

Kako ne? Pri Golobu sem bil. Šel sem nastopat na kongres. Ko me je povabil, sem zelo razmišljal o tem ali grem ali ne. Potem pa sem videl, da je v programu Gibanja Svoboda, in to precej izpostavljeno med prvimi nalogami to, da umaknejo žico na južni meji. Moja mama je doma iz Bele krajine in velikokrat sem bil v stiku s to žico. Perverzija je ta, da se mi poleti kopamo v Kolpi, reka prinese trupla, odstranijo jih in mi spet plavamo. Kažemo fotografije beguncev, ki se utapljajo v Sredozemlju, tukaj jih pa ne vidimo. Saj vem, da to ne bo rešilo nič bistvenega, a se mi zdi tudi na simbolni ravni, to prav. Ko so postavili to ograjo, sem rekel, nikoli ne bo denarja, da bi jo odstranili. Ko sva z Robertom(Golobom, op.a.) govorila po telefonu, sem ga vprašal, kako misliš to izvest, denarja v blagajni za to ne bo nikoli. Takoj mi je razložil, da bo predlagal delovne akcije. Razumel sem tako, da lahko tisti, na čigar ozemlju so ograje, te takoj podrejo, za ostale bo poskrbela vlada. Zaradi vse te atmosfere, ki je vladala v Sloveniji, sem se tudi odločil, da bom šel nastopat na konvencijo. Zapel sem Pastirče mlado, za mano so se vrteli posnetki žice na meji.

So ti dobro plačali?

Po ceniku.

Ko so kolumnisti Studia city, potem, ko jim niso podaljšali pogodb nastopali zastonj in je potem isto napovedal še Marcel Štefančič, ko mu vodstvo televizije ni hotelo podaljšati pogodbe, so nekateri to kritizirali, češ, a naj potem tudi delavci, ki jih nočejo plačati, delajo zastonj. Po mojem mnenju zgrešena poanta, ker je šlo za simbolno dejanje, razen tega, so se sodelavci Studia to sami odločili, delavci pa izbire nimajo.  Tudi ti ne nastopaš zastonj, razen morda na dobrodelnih prireditvah?!

Ne, na dobrodelnih prireditvah pa sploh ne, ker ne pristajam na to logiko reševanja problemov te družbe skozi dobrodelne dogodke. Ko so glasbeniki, kolegi v nekem zanosu reševanja družbe sklenili, da bodo peli z balkonov, zastonj, je bilo meni to tako, čudno. Nihče te ni naročil, nihče te ni prosil, kar sam si se zato odločil, že to je malo čudno. Izhajam iz mojega poklica, družba je pač taka, da če boš dalj časa nekaj počel zastonj, bo občutek, da je zastonj, zakaj bi pa potem, ko ta čas mine, nekdo plačal. Če so plačani vsi ljudje, zakaj bi bili muzikanti izjema. Če greš nekam nekaj počet samo zato, da to počneš, to od vsega začetka ne pelje nikamor. Pa tudi kakšnega smisla nima. Hudo mi je za Studio city in Marcela, saj smo skupaj rasli in se razvijali.

40 tisoč ljudi se je podpisali pod peticijo proti ukinitvi Studia city in 20 tisoč, proti temu, da Marcel ne vodi več oddaje. 

No, če bi bil jaz na mestu tistih, ki o tem odločajo, izhajam iz sebe, pa saj drugače ne znamo razmišljati, bi rekel, nočem biti sestavni del teh in tistih, bom pa počel kaj drugaga.

Včeraj sem bila na koncertu podalpskega sevdaha v Križankah, kjer sta nastopali dve skupini, ustanovljeni tukaj, v Sloveniji, ustanovili pa so ju begunci. Na koncertu je sodeloval tudi Vlado Kreslin. Ne znam prav razložiti, zakaj sem tudi tebe pričakovala tam.

Nihče me ni povabil. In tudi družili se nismo.

Sevdah je tako emocionalna muzika, ta vrsta muzike, ki si jo ti posvojil in nadgradil…

Bolj kot sevdah me v resnici zanimajo glasbeni spački, muzaki in take stvari. Zmešati skupaj nekaj, kar še niso zmešali. Osedlati muziko na ta način, da je nekaj posebnega in da jo lahko jaham.

In to je to, kar počneš zdaj?

Vsakič je. Jaz sem kantavtor in se ne oziram toliko na žanre.  Zato pa imajo probleme z mano, v noben žanr me ne morejo stlačiti, vse igram. Da bi olajšal urednikom, organizatorjem, ne tukaj, tukaj me poznajo, zunaj, kjer imajo radi napisano kaj si, Dubioza so na primer Balkan ska punk, in, ko stopijo na oder, je to to,  sem si dal jaz naslov Balkan disco šlager.

Kako si pravzaprav človek izoblikuje glasbeni okus?

Nekateri se tega lotijo namensko, študiozno, pri meni je to nastajalo tako, da sem sledil glasbi, ki mi je nehote stopila v ušesa. Ostane ti to, kar si poslušal doma, ko si bil majhen, to, kar so poslušali starši, ni nujno, da ti je bilo muzika všeč, šla ti je v glavo. Mogoče si bruhal na to, in ti je šlo na živce, ker to poslušajo starši, ampak ti ostane. Ko začneš ustvarjati, ti to zleze ven.

Kaj ste poslušali doma?

Pravo, middle class jugo estrado, od Pro arte do Dubrovački trubaduri…

Ibrica Jusić?

Ne, Ibrica Jusić je bil že preveč kompleksen, temačen in preveč je težil. Poslušali smo, evo, da rečem širše, jugoslovanski šlager, kakšni narodnjaki, Tozovac recimo, Miloslav Ilić, Zvonko Bogdan, tega je bilo v naši hiši veliko. Narodnozabavne slovenske glasbe niti ne, razen ob nedeljeh, ko se je vrtela kot podlaga, ki je sploh nisem poslušal, a se ti vseeno nekam usede. Tako se izoblikuje glasbeni okus, ti hočeš narest ne vem kaj, ampak to čepi nekje v tebi. Še najmanj škode si boš naredil, če boš to uporabil oziroma boš pač to, kar si, kar si poslušal, kar lahko razvijaš. Ne morem razvijati bluza, čeprav mi je všeč. Beatlesi so mi všeč, a tukaj nič ne morem pripomnit, to je končana zadeva, jaz pa hočem kaj pripomniti, vsakokrat. Zame je najbolj logično in naravno, da počnem to, kar počnem.

V šoli si najbrž poslušali kaj drugega?

Pri desetih letih sem začel poslušati Beatlese in še danes jih lahko poslušam nonstop. Vsakič znova sem navdušen, kako hudi so. Prva plošča, ki sem si jo kupil je bila Carl Perkins, white rock&roll, to mi je bilo všeč. V osemdesetih punk ni bil ravno moj cup of tea, čeprav sem razumel kontekst, glasbeno pa so mi šli na živce. Okoli muzike sem si vedno predstavljal hude mačke, oboževalce in publiko, ki pada v nezavest. Pri punku tega ni bilo, niti hudih mačk. Raje sem šel v disko. Zdi se mi, da me je čas povozil, še preden sem začel. Nisem bil v stiku z muziko moje generacije, ker mi je bila še kar zanič. Rad sem imel novi val, ska, oboževal sem jugo novi val, Paket aranžma je plošča, ki jo cenim tako kot Beatlese. Evo to me je definiralo, Beatlesi, jugo novi val in narodnjaki.

V šoli si bil odličnjak, torej nisi šel v muziko zato, ker se ti ne bi ljubilo študirat?

Žal mi je, ker tega nisem naredil, nisem imel poguma, pa še doma bi me res čudno gledali. Šel sem na gimnazijo, potem pa na faks…

Kateri?

Ekonomski.

Orka?!

Ja, res. Nisem končal faksa, ker sem vmes ugotovil, da obstajajo možnosti, da ga res končam. Ustrašil sem se, bil bi ekonomist, najslabši ekonomist na svetu. Pustil sem študij, šel skozi zelo težavno obdobje, nisem imel samozavesti in poguma, da bi si rekel, želim si biti v muziki in to mi bo uspelo. Za vse, kar sem počel, se mi je zdelo, da izgubljam čas. Razen igranja kitare. Zdaj mi ni žal ne časa ne prostora, ko se ukvarjam z muziko.

Se spomniš svojega prvega koncerta?

Jaaaa. A za denar?

Ja.

V Beli krajini sva z bratrancem imela bend, igrali smo Srebrna krila in podobno. Bilo je leta 1979, poleti med sedmim in osmim razredom osnovne šole. Igrali smo v lokalu Pri Budetu in stari Bude nam je dal vsakemu po sto mark. Igrali smo celo noč, nam se je zdelo, da smo čist hudi. No, najbrž nismo bili. Takrat sem dobil prvi honorar.

In zakaj si ga porabil?

Pojma nimam. Pa saj mi je bilo vseeno, samo spomnim se, da smo dobili honorar in bilo mi je kar malo nerodno, ampak Bude je bil tak.

Ko si študiral, si tudi igral?

Ma ja, sem. Potem sem prišel iz vojsko in ustanovil svoj bend. Ves čas se mi je zdelo, da mi čas prehitro mineva, slaven sem postal, ko sem imel 27 let in sina. Takrat mi je bilo že malo vseeno, slaven je fino postati pri 20 ali 21 letih, takrat ti je super. Meni je bilo pri 27 se kar malo nerodno, toliko sem star, pa še kar nekaj skačem po odru.

Slaven, kaj pomeni to?

Imel sem hit in kar naenkrat polne koncerte, slikali so me, ljudje so me prepoznavali na ulici…No, ni bila prepoznavnost, bolj slava, prepoznavnost je prišla kasneje.

Ti je šlo to kdaj na živce? Recimo veliko filmskih zvezd se pritožuje nad tem, kako jih slava obremenjuje…

No, če je to edino, kar jih teži, podpišem.

Ti godi, če te ljudje prepoznajo?

Ne moti me. Če gremo kam, se vedno kdo najde, ki bi se slikal. To se mi ne zdi nič posebnega, obenem pa vem, da dokler se nekdo še hoče slikati z mano, še vrtijo moje posnetke, je ok. Skratka, to ni problem. Če ti to ne paše, si lahko doma in ne greš nikamor. No, dolgo časa nisem znal reagirati, če me je kdo pohvalil, postalo mi je nerodno, nekaj sem mutil. Nekdo mi reče, dober komad, jaz pa jaaa, lahko bi bilo bolje to pa ono, posrečilo se mi je. Nisem znal reči hvala. Potem sem zavestno, če mi je kdo rekel, da je kaj dobrega, rekel HVALA. In ugotovil, da to sploh ni tako preprosto. Pri HV se mi je že zataknilo. Potem sem se to le naučil, in obema je prav ok, meni in njemu tudi.

S slavo pride tudi to, da hočejo ljudje vedeti o tebi vse, do najbolj intimnih stvari.

Koliko poveš, je odvisno od tebe samega. Če sem javna oseba, me lahko vsak slika na ulici, če hoče, ne morem popizditi na njega. V tem smislu jemljem tudi intervjuje. V resnici nikoli nisem omejeval tistega, ki sprašuje, niti nisem hotel vprašanja vnaprej, ker potem začnem o teh vprašanjih razmišljati in že nastane sito, rešeto skozi katerega padejo odgovori. Tudi če kaj bedastega rečem v intervjuju ne popravljam, sem pač zinu, stvar trenutka. No, tudi sam rad kaj preberem o ljudeh, ki so mi všeč ali pa cenim tisto, kar delajo. So pa določene intimne stvari o katerih ne govorim, četudi me kdo vpraša. Tisti, ki si želijo deliti svojo intimo z zelo široko publiko, jim je zdaj omogočeno vse. Na instagramu so zdaj objavljene take fotografije, zaradi katerih bi pred 15 leti tožili paparazze. Tudi to je postal biznis. Če pogledaš moj Instagram in FB sta tako pusta, piše samo kdaj in kje bom nastopal, pa še kakšna slikca je in to je vse.

Ali znaš razložiti občutke na odru, pred več desettisoči ljudi, ki skupaj s tabo prepevajo tvoje hite? Vse komade poznajo, navdušeni so nad dogajanjem na odru. Nedavno sem vodila pogovor v Cukrarna baru, bilo je okoli 80 ljudi, moram priznati, da sem imela občutek, da črpam pozitivno energijo občinstva, da delam nekaj, kar je ljudem všeč.

Delala si za publiko. Muzika je odnos tistega, ki nastopa in publike. Če publike ni, se začneš spraševati o smislu tega početja. Prva želja je, da publika je, da pride in ko začne pet vse tvoje komade, si zadovoljen kot kmet, ki je dobro zoral njivo in zdaj posejano lepo raste. Ne čutim nore evforije, ko na tak način sprejemajo moje komade, je pa res, da več kot je ljudi, bolj enostavno je nastopati. Recimo v Stožicah, itak na daleč slabo vidim, vidim fototapeto in imam občutek, kot da je vse narisano. Najtežji so pa klubski nastopi, tam, kjer je malo ljudi, sto izbranih in sem tudi jaz izbran. Taki koncerti so najboljši, recimo v Kinu Šiška, najboljši in najbolj zahtevni odri. Tu vspostavljaš odnos s publiko, v Stožicah ga ne morem.

S katerim koncertom si bil najbolj zadovoljen?

Kar nekaj jih je bilo, nazadnje smo bili v Beogradu, v Domu omladine, nekaj podobnega kot kino Šiška. Petkrat sem moral zajeti sapo, ne samo enkrat, ko sem šel na oder in koncert je lepo ratal. Včasih enostavno rata, vse kar igraš, kar vmes rečeš, vse se dopolnjuje in na koncu je alaluja. Srečni smo bili mi in publika.  Lep občutek.

Imaš tremo pred koncerti?

Ja, imam. Eni govorijo o vznemirjenju, ampak to je trema, cel bend se nekaj prestopa sem in tja, nekaj mencamo, potem se delamo, da je vse kul, pol pa gremo na oder in po dveh komadih smo na čolnu in plujemo.

Je kakšna razlika med nastopi, publiko v Sloveniji in Beogradom recimo?

Najbolj enostavno mi je nastopati v Sloveniji, tukaj imam dolgo zgodovino. Drugje imam občutek, da se moram bolje pripraviti, da moram dati več od sebe, saj ne vem, če res. Ampak neko vznemirjenje, trema je večja.

Je škoda, da jugoslovanskega kulturnega prostora ni več? Deliš moje razmišljanje, da smo v večji državi lažje dihali? Pa te ne sprašujem o tem kaj misliš, kakšna je bila država in o tem, kaj se je dogajalo po razpadu?

Zdaj sva zašla v geopolitiko. Da bi zmanjšali vrednost tega dela naše zgodovine, so mene in meni podobne začeli obkladati z jugonostalgiki. Zdaj zgledamo kot bebčki, ki jih je povozil čas in živimo v neki utopiji. V mojem primeru ni tako, še vedno sem jugoslovan, saj nacionalnosti ne menjaš kar tako, A če bi, ne daj bože, Slovenija razpadla, potem nisi več Slovenec? Ko je bila Avstro Ogrska, nisi bil Slovenc ampak avstroogrc? V glavnem, Jugoslavija je bila, zaenkrat, nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo v zgodovini. Najbolj smo lahko občutili kaj je to svoboda, ne v tem liberalnem pogledu, koliko so bile polne police, temveč svoboda v tem, koliko prostega časa si imel, ker čas je svoboda. Svoboda ti dovoljuje več časa, ne denarja. Denarja je bilo približno za vse enako malo ali pa za ene malo več. Ne tako malo, da bi bil revež, ampak imel si čas. Ljudje na zahodu bi dali vse, da si kupijo čas. Ampak tega ni. Po moje so družbe, ki spodbujajo to, da imajo ljudje dovolj časa, svobodne družbe. Ko imaš veliko časa, začneš razmišljati o sebi, prijateljih, ženi, take stvari, ki so v življenju najbolj zanimive. O radostih, rad loviš ribe in imaš čas za to, rad bi imel ljubico in imaš tudi za ljubico čas, da te ne rukne infarkt na brzino. Politično pa, vsaka država, vsaka nacija ima nacionalni interes, pomeni, da veš kdo ti je zaveznik, partner. Če pogledaš nas, a imamo o komu lepo mnenje? Avstrijci so kmetavzarji, Madžari tudi, pa še razumem jih ne, Italijani so p…de, Hrvati še večje in Srbi okupatorji. A ima Slovence kdo rad? Nisem opazil. No eni nas imajo, Srbi, ampak to je že patologija. Še to nam ne zamerijo, da smo prvi priznali Kosovo. Znotraj Jugoslavije smo imeli dovolj velik kulturni prostor, v katerem smo se lahko izražali v svojem jeziku, slovenščina je bila slišana do Skopja, Lačni Franz je igral do Skopja, Pankrti ravno tako, in Videosex. Zdaj ne pridejo niti do Zagreba. Če nas definira kultura, potem smo bili kulturno najmočnejši takrat, če pa nas ne in nas definira liberalizem, potem nam je, eto, zdaj bolje..

Ta čas, ki nas sili v potrošništvo, v kopičenje stvari, ki jih ne potrebujemo, sili nas v neprestano pehanje za zaslužkom…meni gre na živce. 

Srečo imam, ker nisem v službi in vpet v ta sistem, še založbo imam svojo, nikogar nimam nad sabo. Ta moja samostojnost mi sicer jemlje veliko časa in energije, ampak tako sem se odločil. Tako mi je tudi lažje razmišljati o vsem, tudi zato, ker imam več časa kot ostali, ki so v službah po 12 ur in je služba njihov lajf. Težko je biti po 12 urah službe hud ljubimec, dober mož in ljubeč oče. To ne gre, nimaš dovolj energije. Ampak enkrat bomo morda to ugotovili. Slovenija je trenutno edina država, kjer se lahko dogajajo tako velike spremembe, kot so se zgodile s temi volitvami. Da tako premočno zmaga Gibanje, ki ga pred pol leta še ni bilo nikjer in je izrazito nenaklonjena mainstreamu?! Prvič po letu ‘91 sem šel na volitve, po volitvah sem bil srečen kot otrok, z mene je padel kamen. Vem, da nas čakajo težki časi in vse to, ampak prvič sem prav ponosen na ljudi, ki so sposobni takega obrata. Mirno, na volitvah. V tem trenutku smo mi luč na koncu tunela za polovico sveta. In to se mi zdi krasno.  To obenem pomeni, ne podcenjuj ljudi, da so glupi, očitno niso!

Imaš tudi ti rešpekt pred publiko?

V nastopih sem začel uživati šele sedem, osem let nazaj.

Te je bilo strah publike?

Zoprno mi je bilo. Nisem bil siguren vase, vedel sem, da vse kar počnem, lahko počnem bolje. Kar nekaj sem počel na odru in se spraševal namesto publike zakaj so sploh prišli in kazal znake neke arogance. Tega sem se komaj znebil. Začel sem več delati, več pisati, več vaditi, začel sem se ukvarjati z bendom. Po uspehu skladbe  Hir aj Kam,  Hir aj Go, smo šli na evropske odre in ugotovil sem, da so vsi, ki nastopajo tok hudi in da nismo na takem nivoju kot so vsi ostali. Ta hit Hir aj Kam mi je pač ratal, a nisem bil zadovoljen. Zadovoljen sem šele zadnjih pet let. Imam odličen bend in ko pridemo na oder, kot radi rečemo, j….o m….r. Je užitek, lahkotnost, veselje, radost, vse te stvari, ki morajo biti na odru, da lahko rečeš, da je nastop ok.

Vedno je lepo videti vse, ki uživajo v tistem kar počnejo.

Da bi užival na odru, moraš biti dober in več delati.  Jaz sem v bistvu ambiciozen lenuh, pa še važič sem zraven. Hočem napisati hit, hočem imeti polno dvorano, vse delo pred tem, mi pa ne diši preveč. Že od majhnega sem bil tak. Kako nisi dol padla, ko si me samo videla, zakaj nisi takoj nezavestna, a zdaj moram še kaj reči, kakšen vic ali kaj, prav dokazat se moram?

Si predstavljaš, da bi počel kaj drugega kot to, kar počneš zdaj?

Si predstavljam. Ampak ne bi. Samo takrat, ko se ukvarjam z muziko, mi ni žal časa, sicer pa si vedno rečem, kolk časa mi bo to vzelo. Stvari, za katere se ti zdi, da ti jemljejo čas, jih pusti, naj jih naredi nekdo drug.

Na katerem koncertu si bil nazadnje, pa ni bil tvoj?

Mrfy, slovenski ansambel. Sicer pa se je pojavil cel kup odličnih mladih slovenskih bendov, ki so dobri in imajo tudi publiko, to pravo, generacijsko, ki zna vse njihove tekste na pamet in padejo dol na vsako njihovo foro. Redkokdaj se mi sploh da it na koncert, čeprav imam rad koncerte, najraje jih pogledam kar na ekranu. Tako kot nogometne tekme, ki jih obožujem, ampak jih gledam na televiziji.

Nikoli ne greš na tekmo?

Grem kdaj, ampak mi sploh ni dobr. Ni replayev, WC je daleč, po pivo moram nekam ali pa ga sploh ni.

Včeraj si gledali tekmo Manchester City : Real?

Prvi polčas, ampak je bilo 0:0 in sem šel domov.

Kakšna tekma! Sedem golov!

Ja, cel spektakel v drugem polčasu.

Za koga pa navijaš?

Za nikogar, vseeno mi je pri teh velikih klubih, samo uživam v igri. Navijam lahko samo za domačo nogometno ligo, vse tekme, no večino,  gledam, prav manijak sem in se blazno razburjam in pizdim.

Zanimivo, vtis o tebi je, da si vedno kul?!

A da se ne razburjam?! Seveda se.

Ob nogometu?

Kolerik sem, pazim, ko se recimo pogovarjam s tabo. Raznese me takoj, pet minut, potem je vse ok.  Marsikdo bi mi zameril, tisti pa, ki me poznajo vedo, da me je samo razneslo in, da se bom potem najbrž opravičil.

To si pa res težko predstavljam?

To niso obdobja, trenutki so, sicer znam biti še kar miren. Ta koleričnost, ki jo imam v sebi, se je z leti zmanjšala.

Kdo ti dela image?

Nihče, to se mi nekako zdi, da sodi h glasbi.

Sam zi izbereš obleko, dodatke?

Muzikant, ki gre na oder, mora o tem razmisliti, mora vedeti, kaj bo dal nase, kako bo to nosil in zakaj. Saj ti lahko to nekdo naredi, ampak potem mora to početi kar naprej. Jaz sem kantavtor tudi v oblačenju. Mi seveda pomagajo, ker rabim veliko oblek, pride Metka Albreht in mi kaj sešije, ampak se pogovoriva kakšne bodo obleke. Rad imam cune, obožujem jih.

A res?

Ja, sem pa len in jih ne kupujem veliko. Moda mi je zanimiva, sploh pa se rad ukvarjam s stilom, z obleko kot izrazom odnosa.

Česa ne bi nikoli oblekel?

Nečesa, kar mi ne bi pasalo.

Pa saj ti, drobnemu in suhemu, paše vse?!

Ja, saj dam nase marsikaj.

Priznam, od takrat, ko vem, da bom delala intervju, si kar naprej pojem Magnifico je peder

Ampak to je službeno.

Neee, to je eden tvojih najboljših komadov.

Hvala. To pravi tudi kolega Rambo, moja žena bi pritrdila, tudi meni je ljub, mi je uspelo sestaviti tekst in glasbo.

Spoznala sem te kot igralca, skupaj sva delala pri filmu Stereotip, režiserja Damjana Kozoleta, davnega 1997, ti si igral glavno vlogo, jaz pa sem skrbela za PR. Potem si posneli še Kajmak in marmelada, Poker in Porno film.

Za vlogo v Stereotipu sem dobil nagrado za igralca leta, malo mi je bilo nerodno takrat, daš nagrado začetniku. Še zdaj, ko se gledam se mi ne zdi tako huda vloga. A pol so bili vsi slabši od mene? Užival sem, ko sem to počel, naredil sem tako, kot sem mislil, da moram, režiser Damjan Kozole me pri tem ni oviral. Za ta film sem naredil tudi glasbo, a sem vmes ugotovil, da je igralstvo poklic. Vsak lahko odigra eno vlogo, sicer pa je to naporen poklic.

Bolj kot biti muzikant?

Zame je, ker te vrste dela nisem navajen. Predvsem pa sem spet ugotovil, koliko časa mi to vzame. Sicer pa obožujem dobre igralce, Vlada Novaka na primer. Nekaj odličnih, praktičnih napotkov mi je dal Džuro. Ne pretiravaj z emocijami, tvoja glava bo na ekranu velika pet metrov, ne žmigaj preveč, ker bo to potem videti kot da bi avtobus žmigal. Take.  Iznajdljiv moraš biti pred kamero, poskušaš vizualizirati kako se to vidi na platnu. Saj ne moreš popolnoma, ampak če razmišlaš o tem, veš kaj boš naredil, obrazna igralska motorika mi je bližja, ker sem pač veliko na odru, kar ni nujno dobro za film. Mi je všeč igralstvo, ampak se s tem ne bi ukvarjal. Kdo si bo zapomnil vse te tekste, še svoje pozabim na koncertu. Ne vem kako se naučijo vse tiste klobase, ko grejo na oder. Na filmu je vse najdaljše pet minut in vmes si lahko kaj tudi zmisliš, na odru pa ne. Potem sem zavrnil veliko vlog.

Kaj pa, če bi ti zdaj nekdo ponudil kakšno zanimivo vlogo?

Saj mi ponujajo. Nazadnje so mi ponudili vlogo v filmu, za katerega delam muziko, naslov je Vera. Film je o Veri Pešić, ki je bila neke vrste srbska Mata Hari. Romantična žalostna zgodba.

In koga bi igral?

Folksdojčerja, Nemca iz Vojvodine.

No ja! Najbrž ne boš rekel, da nikoli več ne boš igral. 

Zaenkrat ne. Če bi bila taka ponudba, da bi res dol padu, in ne bi imel občutka, koliko časa mi to jemlje, potem mogoče ja.

Kaj pa če bi hoteli posneti film o tebi in bi igral samega sebe?

Ne, to bi bilo pa slabo. Za tak film se mi skoraj zdi bolje, da nisi več živ. Sploh pa, zakaj bi naredili film o meni? Posnamite dokumentarec, ne pa film po resničnih dogodkih in še igalci morajo biti podobni resničnim osebam. Nekakšen wrestling. Ne maram takih filmov.

Ravnokar gledam Senke nad Balkanom, serijo, za katero si napisal glabo. Izvrstna. Si videl?

Videl sem jo,  še tudi nezmontirane prizore. In se strinjam, dobra serija. Zanimivo, v vseh teh serijah je zdaj ogromno muzike, tudi fizično veliko, tako kot v turških serijah, neprestano je zadaj nek zvok. Sto tem, sto podtem. Cela vreča not.

Ne maram, da nam muzika napoveduje vsebino filma! Že pol ure prej vem, da se bo zgodilo nekaj strašnega in me je strah pol ure prezgodaj.

Če je veliko muzike, se to zgodi. Lepo je dati žalosten tekst v dur, veselega v mol, horor sceno igrat na citre, ne na rogove, da te zapelje drugam, da je tebi grozno, da muzika še ne šteka, da bo grozno.

Jaz sem ta tip gledalke, ki trpi z junaki, jokam od sreče, jokam od žalosti…

To je to, stari mački, muzikantje pravijo  Muzika, koja ne tera na suze ili smeh i nije neka muzika.

Posnel si tudi veliko reklam.

Reklame so visokobudžetni kratki filmi, ki so lahko na nek način edukativni, imajo neko senzibilnost, to da vzamejo mujo muziko za reklame, me nič ne moti, nasprotno. Raje delam dobro reklamo kot slab film. Običajno poleg muzike hočejo še mojo faco, ampak postavim pogoje. Najprej, da to lahko obvladam, da se lahko na nek način vmešam v scenarij in da smo na koncu vsi zadovoljni. Reklame me veselijo.

V družini imaš že naslednika…

Ja sin se tudi ukvarja z muziko, ima bend Brudaz, trap, balkan stil, moderna muzika, te sorte.

Si zadovoljen s tem kar počnejo?

Starš sem, zadovoljen, da se ukvarja z muziko, ker si je to želel, veliko tudi režira, zna poskrbeti zase, samostojno živi in to se mi zdi nekako največ. Da mu življenje teče veselo. In, da me ne potrebuje.