Pokojni biolog, potapljač, velik ljubitelj in poznavalec morja Ugo Fonda je več kot 50 let opazoval in raziskoval, kako izginja biotska raznovrstnost v slovenskem morju. Pred dobrimi 30 leti pa se je domislil ideje, kako bi s postavitvijo morskega umetnega grebena iz betona in kamna naredili nov dom številnim izginjajočim vrstam rib, rakov, mehkužcev in drugim morskim organizmom. Zapletlo se je tako pri denarju kot zakonodaji, saj so nas prehiteli tako sosedje Hrvatje in Italijani, da ne omenjamo podobnih projektov v Dubaju, na Kitajskem in drugod po svetu.
Njegova hčerka Irena in sin Lean pa skušata z ekipo različnih strokovnjakov združenih v pobudi You(r)Sea ter Društvom ženske in vino izpeljati njegov projekt. Začeli zbiranje sredstev za postavitev grebena, ki bo pripomogel k ohranjanju morskega življa. Raziskovalci so že dolgo nazaj odkrili, da je dno slovenskega morja plitvo, nerazgibano in polno mulja, zaradi česar je v njem manj morskih bitij kot bi jih bilo, če bi bilo bolj nazobčano, prepleteno z luknjami in drugimi skrivališči za živali. Tako so, denimo, raziskovalci že pred desetletji ugotovili, koliko živih bitij se v zelo kratkem času naseli, če jim pod vodo postavijo kakšno umetno zatočišče, kot je denimo že samo betonska cev za kanalizacijo ali drug objekt. Ugo je dolga leta opazoval in raziskoval, da je nekaterih vrst rib in drugih živali bistveno manj, številne pa so žal izginile. »V primerjavi z drugimi živalskimi vrstami, denimo piščanci, pujsi ali govedom ribe rastejo bistveno počasneje. Piščance vzgojimo v pičlih nekaj mesecih, pujse tudi, govedo v letu dni, ribe, ki jih gojimo v podjetju Fonda, pa rastejo kar tri leta. Podobno počasi rastejo tudi v naravi. Zato smo tudi priča tako hitremu zmanjševanj živalskih vrst in posledično počasnem obnavljanju, če se za to odločimo in ukrepamo,« pravi Ugov sin Lean Fonda, ki je po očetu podedoval tudi ljubezen do morja in njegove ohranitve.
Dolga leta so si prizadevali za postavitev umetnih grebenov, ki bi omogočali primerna bivališča za najrazličnejše ribe. Nastala bi prava eksplozija življenja. Številnim živalskim vrstam pa bi omogočila preživetje tudi v časih, ko pride do cvetenja morskega dna, ko primanjkuje kisika in živali ne morejo preživeti.
Grebeni, oaze življenja
Ideja o grebenu je bila prepoznana že na Expu 2000 kot najbolj inovativen projekt, in zanjo tudi že izdelane makete, vendar zanjo ni bilo sprejete ustrezne zakonodaje. Ugo si je vseeno prizadeval, da bi jo nekako izpeljali in je bila Ribogojnica Fonda le »ovinek« do tega. Vendar pa se je še vedno zapletalo, tujci, s katerimi se tako radi primerjamo, pa so nas prehitevali po levi in desni. Na Japonskem, so denimo, postavili več kot 20.000 takšnih grebenov, pa na Kitajskem, v Dubaju, kjer je podobno kot v Sloveniji, morje zelo nerazčlenjeno, pa so ogrodje za greben izdelali iz školjk, ki ostanejo po slastnem kosilu ali večerji, in je pritegnil veliko pozornosti. Pred obalo New Yorka so skrbno očistili in potopili kar 1.200 vagonov podzemne železnice in v kratkem času se je na njih naselilo novo življenje. Živali pod vodo namreč obožujejo naravne materiale: les, kovino, kamen …
Nedavno pa so se akciji pridružile še ženske. Odločne, da pomagajo ohraniti naše morje. Društvo Ženske in vino že 16 let združuje slovenske pridelovalke in ljubiteljice žlahtne kapljice. S prostovoljstvom in poslanstvom dobrodelnosti so doslej izpeljale že več dogodkov in prireditev ter tako pomagale več različnim institucijam in posameznikom. Rdečo nit njihovega delovanja in aktivnosti v letošnjem letu predstavlja ozaveščanje o ekologiji ter vlogi posameznika za boljše stanje morja. 30. junija bodo na Fužinskem gradu v Ljubljani organizirale osrednji poletni dogodek – Brike v mestu s prijateljicami. Na njem bodo zbirale sredstva za postavitev morske oaze, podvodnega grebena.
»Veseli smo, da se stvari končno premikajo. Pomoč so nam obljubile številne inštitucije. Pozitivno so se odzvali pri Morski biološki postaji, na Zavodu za gradbeništvo, potapljači, podvodni fotografi, pri Komunali Izola in še bi lahko naštevali,« pove dr. Irena Fonda in pokaže na maketo umetnega grebena. Gre za dobrih pet metrov dolge in tri in pol metrov široke betonske plošče, v katerih so topljeni apnenčasti kamni, ki jih obožujejo morski organizmi. Plošče so naluknjane, tako da je njihova površina dejansko mnogo večja, oblikovane pa tako, da večje roparice (delfini, morski psi in tune) ne dosežejo majhnih prostorčkov in rib, ki si tam najdejo zavetje. V bistvu gre, če se malo pošalimo, za sedemzvezdični hotel za ribe. Seveda bo trajalo nekaj časa preden se bo življenje obnovilo. Če bi greben postavili v kratkem času, že v dobrih treh, v najslabšem primeru pa sto letih.
Za konec pa še cena: seveda je najdražja izgradnja enega grebena. Strokovnjaki so ocenili, da bi za izdelavo in postavitvijo enega potrebovali 64.000 evrov, torej vrednost enega malo boljšega avta. Škoda je, da po naših cestah vozi toliko dobrih avtomobilov, težko pa nam je odšteti denar za ohranitev življenja. Upajmo, da se bo tudi s pomočjo dobrodelne akcije Ženske in vino tudi na tem področju končno nekaj premaknilo.
Ugo Fonda, biolog, potapljač in velik ljubitelj ter poznavalec morja, je idejo o morskem grebenu začel razvijati že leta 1990. Bil je vizionar, ki je navduševal s svojimi številnimi drznimi idejami in jih z neumornim in nalezljivim entuziazmom spreminjal v resničnost. Z izjemo te, ki mu je bila najbolj pri srcu: zgraditi podvodni greben – morsko oazo, ki bi postala varno zatočišče in dom številnim izginjajočim vrstam rib, rakov, mehkužcev in drugih morskih organizmov. Nerazgibano in zaradi vpliva človeka vsako leto manj primerno in bolj zamuljeno dno Piranskega zaliva jim namreč že dolgo ne nudi več ustreznega bivališča. Danes, še bolj kot pred leti, je postala izvedba celotnega, do vseh podrobnosti domišljenega projekta, nujna in pomembna, saj obremenitev morja, onesnaževanje in pretiran ribolov zahtevajo iz leta v leto večji davek.