“Požari v naravnem okolju sicer niso nič posebnega. Veliko jih nastane s samovžigom, zaradi razelektritev v ozračju ali drugih fizikalnih slučajev povezanih s svetlobo in toploto. Vsako leto pustošijo po prostranstvih sibirske, aljaške in kanadske tajge, nihče jih ne gasi, ker neposredno nikogar ne ogrožajo, emisije, ki jih povzročajo pa zaenkrat niso dovolj močan ekonomski razlog, da bi se splačalo. Novo življenje na pogorišču starega kmalu vzpostavi novo naravno ravnotežje.
Drugače je, kadar požari zajamejo privatne ali državne gozdove, kadar ogrožajo naselja, ljudi in njihovo lastnino. Izguba premoženja, lastnine, načina življenja, povečano onesnaženje ozračja, vse to ima konkretno ceno in vrednost, ki se jo splača varovati. Kapital torej, materialna vrednost, nekaj kar se kupi ali proda.
Seveda je grozljivo naivno razmišljanje, da 8 milijard ljudi na planetu z omejeneimi resursi in zelo, zelo tanko plastjo atmosfere, ki jim omogoča življenje, ne vpliva na podnebje, ki nastaja v tej tanki plasti zraka, vode in toplote, na škodljive emisije, vse pogostejše požare, da so vse zgolj ciklična nihanja, ki nastajajo zaradi relativne pozicije planeta zemlja do drugih planetov in njihove aktivnosti.
Večina tehnoloških vernikov in zaslepljencev verjame, da je človek s svojim logičnim intelektom v naravnem ekosistemu del rešitve in ne del problema. Nova znanja, novi viri energije, nova zdravila, umetna inteligenca, robotizacija naj bi bili dokazi o božanski zmožnosti človeka, da reši vse probleme, ki prihajajo človeštvu naproti.
Problem pa je, da te probleme ustvarja človek in njegov neizmeren pohlep po več, boljše, višje, lepše, okusnejše. In zato potrebuje nove tehnološke preboje, da se ubrani posledicam predhodnih tehnoloških biserov.
Je torej jedrska energija del problema ali del rešitve, je motor z notranjim izgorevanjem civilizacijski dosežek ali katastrofa, je umetna inteligenca nadgradnja človeškega intelekta ali redukcija na logično tehnokracijo, je BDP merilo napredka civilizacije ali zgolj slepilo ekonomskih elit in orodje grotesknega pohlepa?
Če človeka banaliziramo na nivo egocentrika, ki je ujet v času med rojstvom in smrtjo, ki do smrti verjame, da je nesmrten, zadovoljevalca primarnih čutov svetlobe, okusa in tipa, občutkov varnosti, moči in vpliva, na nivo človeka, ki vedno išče in najde krivca izven sebe, potem je jasno, da vse nove tehnološke rešitve prinašajo dodano vrednost kvalitetnemu življenju.
Če pa verjamemo, da je človek le nekoliko več od stroja, da mu ni vseeno za soljudi in prihodnje generacije, da se zaveda minljivosti in škode, ki jo s svojim življenjem pozroča okolju in s tem svojim otrokom, da so vse pogostejši požari posledica njegovega pohlepa, da verjamemo, da človek lahko ozavesti nesmiselno pobijanje živali za nepotrebno hedonistično gurmanstvo, da lahko ozavesti verjetno jedersko kataklizmo, da premore toliko samorefleksije, da prizna svojo potrošniško naravo, ki je osnova izčrpavanju omejenih resursov planeta in uničenje okolja od katerega je odvisen, potem je jasno, da je človek v planetarnem ekosistemu del problema in ne rešitve.”
