Pomen dela v 21. stoletju – problem izgorelosti
Kljub temu da se na eni strani veliko govori in piše o izgorelosti sodobnega človeka in nujni potrebi po dopustu, na drugi strani še vedno veliko preveč posameznikov poroča, da kljub vedenju, da se je treba »odklopiti«, tega ne zmorejo storiti v celoti in se kar zalotijo, da ob prostih dnevih pregledujejo elektronsko pošto, odgovarjajo na sporočila ali se morda mimogrede udeležijo celo kakšnega službenega sestanka.
Žal ima vedno več ljudi težave z odklopom. Zakaj je tako? Ali jim popoln odklop preprečijo nadrejeni? Si ga ne morejo privoščiti ali pa si ga ne želijo?
Dejstva, da so se sodobna delovna mesta spremenila, ne gre zanikati. Delovne obremenitve se povečujejo, s čimer je povezan delovnik, daljši od osemurnega, nepredvidljiv urnik, kombinacija dela od doma, s čimer se sploh lahko zelo hitro zabriše meja med zasebnim in poklicnim. Današnji trg dela zahteva vedno večjo podrejenost zasebnega življenja poklicnemu, kar predstavlja največje breme za zaposlene, ki skrbijo za otroke, starejše in bolne.
Seveda med posameznimi strukturami zaposlenih obstajajo velike razlike. Ločiti je treba med sezonskimi delavci, ki jim dopusta v teh poletnih mesecih ne dopušča delo samo, in zaposlenimi za določen čas, ki jih je morda strah, da jim delodajalec ne bo podaljšal pogodbe, če vzamejo sedaj dopust, čeprav jim le-ta zakonsko pripada, ter tistimi, ki jim delo predstavlja tako veliko prioriteto in vrednoto v življenju, da vsa druga področja podredijo in prilagodijo tej zanje največji vrednoti.
Delo je lahko »obliž« na rano manjvrednosti
V 21. stoletju je delo postalo (žal) zelo pomembna vrednota predvsem za zahodnega človeka, ki se preko dela potrjuje in večkrat lahko v doseganju visokih dosežkov išče tudi uteho za notranje bolečine in občutke manjvrednosti. V bistvu bi lahko rekli, da je delo navzven »družbeno bolj sprejemljiva odvisnost«, kot sta npr. alkohol in droga. Nenehno zatekanje v delo ima podoben psihološki učinek kot alkohol (omogoča beg od notranje bolečine), s tem da družba tega ne obsoja oz. celo nagradi. Začarani krog ujetosti je tu zelo hitro sklenjen. Prekinitev delovnega razmerja je v takem primeru za posameznika lahko zelo problematična, saj zamaje velik del njegove identitete.
Kategorij »odpovedovanja« dopustu je tako kar nekaj, in sicer: ne smem iti, ne morem ali pa si tega preprosto ne želim oziroma se celo bolje počutim, če tega ne storim.
Zakaj se ne zmoremo odklopiti?
Krivde za »neodklop« ne moremo pripisovati izključno drugačnemu načinu dela in sodobni tehnologiji, ker je ta zgolj orodje našega dela. Omogoča nam na primer, da nenehno kontroliramo elektronsko pošto, čeprav morda delodajalec tega od nas sploh ne zahteva, a se mi sami zaradi takega početja počutimo varnejše. Tako službo nadzorujemo tudi v času, ko smo uradno na dopustu.
Danes veliko govorimo o izgorelosti, vendar še vedno premalo naredimo v tej smeri na sistemski ravni, v organizacijah, saj so le-te še vedno preveč naravnane v akumulacijo dobička, kjer človek ni na prvem mestu. Zakon o delovnih razmerjih jasno opredeljuje pravico do izrabe letnega dopusta, a žal obstajajo delodajalci, ki na dopust ne gledajo z odobravanjem oz. celo spodbujajo in nagradijo posameznike, ki so tudi na dopustu dosegljivi. Raziskave, ki so spremljale ljudi, ki več let niso bili na dopustu, so pokazale, da to dolgoročno negativno vpliva na zdravje in naše najbližje odnose.
Dnevni počitek je nujen, enako tudi tedenski in letni. Ni povsem enoznačno, koliko časa naj bi trajal, je pa pomembno, da obstaja obdobje, daljše od tedenskega oddiha, v katerem se posameznik ne ukvarja s službo.
Pri izgorelosti ni kriva služba, temveč slaba samopodoba in huda potreba po potrjevanju od zunaj. Izgorelost je nekaj, kar si človek sam »pridela«, ker ne zmore sebe postaviti na prvo mesto in postaviti jasnih meja med zasebnim in službenim življenjem. Gre za osnovno pomanjkanje ljubezni in samospoštovanja, kar se seveda odraža in začuti v naših najbližjih odnosih, saj se partnerji in otroci ob takih posameznikih počutijo podobno – nepomembni, ne dovolj vredni.
Na koncu smo odgovorni sami
Zaslužimo si oddih. Nemoten oddih tako od dela kot od elektronskih naprav. Brez težav za teden ali dva zapremo vrata pisarne, elektronsko pošto, se umaknemo s spleta. Svet se v tem času ne bo podrl, mi pa bomo veliko pridobili.
V resnici smo sami odgovorni, če v polnosti ne izkoristimo dela prostih dni. Opuščanje daljšega počitka se sčasoma pozna tako na učinkovitosti kakor tudi na našem zdravju in odnosih z najbližjimi.
Poskrbimo zase, namenimo si čas, ker bomo tako tudi najbolje poskrbeli za tiste, ki jih imamo najraje!
Mag. Katja Kozlovič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka in izvajalka igralne terapije za otroke
