Ob naporih ministra za zdravje, da bi Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema (Uradni list RS, št. 100/22; v nadaljnem besedilu: Zakon ) s 1. 9. 2022 odprl možnost izvedbe storitev glede na zmogljivost izvajalcev, je v začetku septembra prišlo opozorilo, da v našem centru operacij preko odobrenega rednega programa verjetno ne bomo mogli izvajati, čeprav smo nosilci veljavne koncesije. Zakon v prvem odstavku 15. člena namreč določa, da izvajalec zdravstvene dejavnosti s koncesijo v izvajanje zdravstvenih storitev ne more vključiti zdravstvenih delavcev, zaposlenih pri javnih zdravstvenih zavodih. Oba s partnerko (dr. Petro Schollmayer) sva namreč vsa leta, odkar delava v svojem centru v Portorožu, v skladu z zakonodajo in ustreznimi dovoljenji, delno zaposlena tudi na očesni kliniki UKC Ljubljana. Tam sva skupaj letos poleg ambulantnega dela opravila že preko 700 operacij in izpolnjujeva tudi razvojne in pedagoške naloge, o čemer priča najina biografija in bibliografija in nadpovprečna letna ocena delodajalca.
Ker torej nismo vedeli, ali se določba nanaša tudi na nas kot nosilce koncesije, smo se z vprašanjem obrnili na Ministrstvo za zdravje in prejeli naslednji odgovor:
»V prvem odstavku 15. člena ZNUZSZS je določeno, da izvajalec zdravstvene dejavnosti s koncesijo v izvajanje zdravstvenih storitev iz tega odstavka ne more vključiti zdravstvenih delavcev, zaposlenih pri javnih zdravstvenih zavodih.
Glede na navedeno so storitve zdravnika, ki je zaposlen tudi v javnem zdravstvenem zavodu (ne glede na delež zaposlitve), plačane samo do pogodbenega obsega in ne v celoti. Zdravnika, zaposlenega v javnem zdravstvenem zavodu namreč koncesionar ne more vključiti v izvajanje zdravstvenih storitev v okviru izvajanja ukrepa na podlagi 15. člena ZNUZSZS.«
V nedavnem pogovoru v koprskem gledališču z urednikom tega časopisa, Tomažem Perovičem je to potrdil tudi minister, kar je dostopno tudi na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=Xqas7XmiCkM
Seveda nas je taka omejitev začudila, saj ne omejuje dela le zdravnikom, ki so 100 % zaposleni v javnih zavodih, ampak tudi tistih, ki smo pri koncesionarjih redno delno zaposleni in imamo do njih ustrezne pravice in dolžnosti. Kar nismo mogli verjeti, kljub dolgim čakalnim dobam, tri mesece do konca leta ne bomo smeli v okviru zdravstvenega zavarovanja opravili niti ene operacije več, čeprav bi jih v tem času lahko vsaj za polovico skrajšali. Z najmodernejšo opremo, osebjem in kapacitetami bi namreč lahko opravili vsaj petkrat toliko operacij, kot jih imamo odobrenih v rednem programu.
Tem določilom Zakona oporeka tudi pravna služba Zdravniške zbornice Slovenije, ki v svojih stališčih do Zakona z dne 21.10. 2022 (Št. 014-73/2021-2) Ministrstvu za zdravje in državnemu zboru RS navaja: »Določba zakona, da v izvajanje zdravstvenih storitev izvajalec zdravstvene dejavnosti s koncesijo ne more vključiti zdravstvenih delavcev, zaposlenih pri javnih zdravstvenih zavodih, nesorazmerno posega v ustavno zagotovljeni pravici do svobode dela in svobodne gospodarske pobude. Konkurenčna prepoved za zaposlene v javnih zdravstvenih zavodih je urejena v 53.b členu Zakona o zdravstveni dejavnosti ter je ustrezna oziroma zadostna, posledično pa po oceni zbornice ni potrebe po predvidenih dodatnih posegih v svobodo dela, ki niso ne nujni ne sorazmerni. Zbornica nadalje predlaga, da se skrajša rok iz tretjega odstavka spremenjenega 15. člena ZNUZSZS oziroma se izvajalce izven mreže javne zdravstvene službe nemudoma vključi v izvajanje storitev iz tega člena, saj bo na ta način dosežen namen ukrepa, torej povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev ter skrajšane čakalnih dob.«
Tako določilo Zakona torej posega celo v ustavne pravice in je diskriminatorno do izvajalcev, ki so delno zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, ne pa tudi npr. na ministrstvih, univerzah ipd. Dostop do posegov, ki bi jih lahko opravili za zavarovance v Slovenski Istri, ki bi želeli k nam, tako ostaja zaprt. Namesto da bi Zakon omogočil, da bi bili operirani v domačem okolju, bodo občani obalnih občin kot doslej krajšo čakalno dobo iskali drugod po Sloveniji. Pri tem nikogar ne zanima, koliko izgubljenih delovnih dni svojcev in spremljajočih stroškov za paciente bo to pomenilo.
Sistem vnaprej odobrenega obsega programa že desetletja vzdržuje neravnovesje v številu posegov med regijami, pri čemer ima obalna regija enega najmanjših obsegov operacij sive mrene na število prebivalcev v Sloveniji in bistveno manj od npr. Severnoprimorske regije. Od obsega odobrenega programa so seveda odvisne čakalne dobe, ki so v Istri ene najdaljših v državi. Programi operacij sive mrene, ki so bili po nejasnih kriterijih podeljeni pred leti, so nesorazmerni in se vsako pogodbeno obdobje le avtomatično podaljšujejo, kar ne dopušča regulacije števila storitev na podlagi potreb, izbire pacientov ali kakvosti opravljenega dela. Vseh osem let, odkar smo v Portorožu, zato prosimo za povečanje rednega programa preko predstavnikov za Splošni dogovor tudi s podporo županov, a brez uspeha. Kot eden od začetnikov modernih operacij v Sloveniji sem več let v SB Izola uvajal kolege v sodobne operacijske posege in se z družino pred osmimi leti zaradi osebnih razlogov delno preselil na obalo. Čeprav z izpostavo ZZZS Koper zgledno sodelujemo, širitev programa ni v njihovi pristojnosti. Center v Portorožu smo postavili iz lastnih sredstev, poleg tega pa vsak mesec zagotavljamo plačo sedmim zaposlenim. Z obsegom rednega programa ne bi mogli kriti stroškov. Ob tem, da bi zdaj lahko, tako kot drugi, pospešeno skrajševali čakalne dobe, pa se pri nas zdi, da jih namenoma podaljšujemo, da bi se več ljudi v stiski odločilo za samoplačniški poseg. Pacientom, ki tega ne razumejo, moramo to vsakodnevno pojasnjevati.
Podobno tudi vrhunski kardiolog akad. prof.dr. Marko Noč, ki je posege na srcu uvajal v Medicorju, ne more opravljati posegov v okviru tega zakona niti v svojem prostem času, pa čeprav so zaradi čakanja nanje ljudje tudi življenjsko ogroženi. Hkrati pa v UKC Ljubljana teh posegov ne sme opravljati.
Zdravniški poklic je in bo ostal svoboden poklic, zato bi se bilo smiselno zgledovati po dobrih praksah iz tujine. Zato upamo, da bo v duhu nedvomno pomembnega Zakona ministrstvo ponovno pretreslo odločitve in dovolilo, da se v skrajševanje čakalnih dob dejansko in brez diskriminatornih določb vključijo vsi, ki želijo in so to sposobni opravljati in se bo kmalu uresničilo načelo, da pacient svobodno izbira izvajalca, ki mu zaupa, kot naj bi bilo v duhu in namenu Zakona in ministra za zdravje.
Prof. dr. Marko Hawlina,dr.med.
Okulistični Center Hawlina & Schollmayer
Obala 77a, Portorož
Tel +386 31 394 224
www.hawlina.eu
