Za svoje fotografije je bil Ivančič tudi večkrat nagrajen. Med leti 2016 in 2020 je bil uvrščen med top deset slovenskih Instagram fotografov, s samostojno razstavo na temo kulinaričnih dobrot Istre in Krasa se je leta 2015 predstavil na svetovni razstavi Expo v Milanu. Njegova razstava Doživi Istro, ki je bila maja premierno predstavljena v Pokrajinskem muzeju Koper, je bila julija in avgusta na ogled tudi v v Muzeju Moskva.
Razširjena različica razstave z imenom Doživeta Slovenija je bila na ogled v Haaški knjižnici na Nizozemskem. Avgusta 2018 je bil uvrščen na seznam najboljših pokrajinskih fotografov leta na National Geographicu, kjer tudi objavljajo njegove fotografije. Dve leti zapored (2018 in 2019) je bil uvrščen na Oneeyland WORLDS TOP 10 krajinskih fotografov. Leta 2019 je bil imenovan med zmagovalce prestižne nagrade IPA (International photo Awards). V začetku leta 2019 je bil imenovan za prvega ambasadorja novonastalega Krajinskega parka Debeli rtič. Nazadnje, maja letos, pa je prejel prvo nagrado na mednarodnem natečaju Sarajevo Photography Awards.
Se spomniš svoje prve fotografije? Kdaj si jo posnel, s čim?
Ko sem bil otrok, sem dobil v roke kompakten fotoaprat, ki so jih takrat prilagali kot darilo ob nakupu pralnega praška. To so bili poceni plastični ali celo kartonasti fotoparati za enkratno uporabo, s katerim si na film lahko posnel 12 oz. 24 fotografij. Spominjam se, da sem s tem štrkaličem posnel nekaj fotografij prijateljev na ulici, med igranjem uličnih iger, kjer smo s kredo risali polja na asfalt. Verjetno so te fotografije še vedno nekje pri starših v zaprašenih fotoknjigah.
Zdi se, da ti je uspelo združiti prijetno s koristnim (delo na Radiu Capris). Kdaj se je hobi prelevil v profesionalno ukvarjanje s fotografijo in kako?
Tudi delo na radiu se je začelo kot hobi pred skoraj 20 leti. Fotografija se še zdaj prepleta med hobijem in profesijo. Predvsem zato, ker še vedno uživam, kot bi bil to moj hobi, čeprav od fotografije živim. Začelo se je preprosto tako, da sem svoje krajinske fotografije začel objavljati na Facebooku, kasneje na Instagramu. Ob pozitivnih odzivih pod objavami so prihajale tudi ponudbe za delo. Od fotografiranja dogodkov, izdelkov do prodaje krajinskih fotografij za tisk. Čeprav na začetku velikokrat nisem bil prepričan, če bom sposoben, sem se vedno suvereno odzval:
”Seveda lahko!” Čeprav sem se neke zvrsti lotil prvič, sem enostavno dal vse od sebe in je uspelo.
Kakšne so razlike med naročenimi fotografijami (na primer z dogodkov) in tistimi, ki jih posnameš za svojo dušo? Se ti zdi, da te slednje kdaj kar same kličejo, da jih posnameš?
Če sem iskren, vedno poskusim uživati ob fotografiranju tudi, če mi tip fotografije ne leži. Tudi ob fotografiranju dogodkov je prav zabavno, seveda odvisno od vrste dogodka. Najbolj uživam ob koncertih. Pa tudi ob kakšnih
kulinaričnih dogodkih, ko ti vedno kot fotografu dajo kaj dobrega za poskusiti … Zagotovo pa najbolj uživam ob krajinskih fotografiji, kjer se nasploh najbolj počutim doma. Že samo dejstvo, da si nekje v naravi, je navdihujoče. Potem pa vse nastane spontano, opazuješ in skeniraš okolico za optimalen kader. Ko se poklopijo še optimalni
pogoji, pa je kot bi zmagal na loteriji.
Kako izbiraš motive za svoje fotografije?
Če govorimo o krajinski fotografiji, je “načinov” več. Včasih se enostavno odpravim na neko lepo lokacijo, kjer v osnovi uživam in če se srečam s kakšnim zanimivim pogledom, škljocnem. Veliko spremljam druge fotografe, včasih se tudi dogovorimo in gremo skupaj fotografirat in si tako izmenjujemo predloge lokacij, ki bi imel
potencial za zmagovalno fotko. Zagotovo je to način življenja, v katerem nikoli ne zmanjka novih izzivov.
Kateri so tvoji trije najljubši istrski motivi?
Najljubši so morda tisti, ki so ti tudi najbolje uspeli, ali si jih prvi ujel v objektiv. Ena ljubših je večerna fotografija Čevljarske ulice s koprskega turna, ki jo najdete tudi v letošnji izdaji dobrodelnega koledarja 2023. Morda ker gre za moj domači kraj, pa tudi zato, ker je ena prvih, ki mi je (po mojem mnenju) tako dobro uspela, da mi je še danes všeč. Ob pogledu na marsikatero fotografijo, ki je nastala pred desetimi leti, samo naslonim roko na čelo, zaprem oči in si rečem: “Kako mi je to ratalo!”
Črnokalski viadukt je tudi ena izmed mojih ljubših, ker mi je prinesla veliko mednarodnih nagrad. Zelo so mi všeč fotografije Pirana in Izole z Alpami v ozadju. Vsakič, ko jih objavim, se najde kdo, ki mi očita, da se Alpe na Obali ne vidijo tako lepo in je to zagotovo zmontirano.
Si kdaj stehtal fotografsko opremo, s katero odhajaš na teren? Najbrž moraš biti v formi za fotografiranje gore, tvojega priljubljenega motiva.
Ja, moja hrbet in ramena nista vesela te teže, čeprav nisem še nikoli tehtal polnega nahrbtnika. Sicer vsa moja oprema ne gre v en nahrbtnik. No edino, ko je bilo treba na letalo in sem moral iz nahrbtnika zmetati nekaj stvari v “velik kovček”, da je lahko šla moja foto torba z mano kot ročna prtljaga. Veliko kolegov fotografov ima ravno
zaradi te težke opreme težave s hrbtom in tudi jaz. Zato je treba s telesno aktivnostjo redno jačati hrbet in ramena, da kostem vsaj malo podaljšaš življenjsko dobo, sicer pa telesna aktivnost na sploh koristi in prija, tako da mi to ni težko oziroma uživam v tem.
Si se kdaj na terenu ob fotografiranju znašel v kakšni ekstremni situaciji?
Načeloma se trudim biti pazljiv in se nekim nevarnim ekstremnim situacijam izogibam z dobrim načrtovanjem. Skušam ne iti z glavo skozi zid. Narava zna biti kar kruta, če jo preveč izzivamo. Čeprav se včasih pač zgodi, kljub
vsem preventivnim ukrepom. Največ ekstremnih situacij sem verjetno doživel v zasneženih hribih, a na srečo nikoli nič dramatičnega.
Najverjetneje je tvoja najbolj znana prej omenjena fotografija črnokalskega viadukta. Kolikokrat si škljocnil, preden si dobil želen rezultat? Kakšen je sploh postopek, da posnameš takšno fotografijo?
Ta motiv je tisti, ki je tudi izven Slovenije požel največ pohval. Črnokalski viadukt sem fotografiral že pred več kot desetimi leti. Kot kader mi je bil vedno zanimiv. Čeprav so mi, če sem iskren, bližje pogledi, kjer je manj izražen
poseg človeka v naravo oziroma okolico. Kot fotograf moraš redno spremljati vreme in vremenske pojave. Ni dovolj samo pogled na vremensko napoved na Iphonu. Pri tej fotografiji gre za razmeroma redke ugodne pogoje, ki se
večinoma zgodijo v zimskem času. Megli, ki nastane v Padski nižini oziroma tam nekje na italijanski strani, uspe pripotovati preko morja vse do Kopra, dokler se ne zabije v naše hribe nad črnokalskim viaduktom. Ponavadi se ta megla zadržuje oziroma uhaja v naše kraje več dni in takrat iščeš srečo. Vsak dan greš na lokacijo in čakaš, da se ta megla postavi točno pod viadukt.
Velika prednost je, da je Črni Kal oddaljen deset minut od mojega doma, torej lahko tja skočim praktično vsak dan, oziroma kadar se mi zazdi. V zadnjih letih je ta motiv postal tako popularen, da ko se začne pojavljati ta nevsakdanja megla, je na lokaciji deset do petnajst in več fotografov.
Poznam fotografe, ki so se na lokacijo, v upanju na dober posnetek, pripeljali dve ali več ur vožnje in na koncu se pogoji niso ujeli.
Koliko so potem te fotke še obdelane? Koliko časa porabiš za obdelavo?
Prav vsaka fotografija gre skozi obdelavo. Čeprav se mnogi zgražajo nad “Photoshopom”, je retuširanje vedno obstajalo, tudi v času filma. Tudi sam izraz “retuširanje” je iz časov pred digitalno fotografijo, ko so ročno popravljali madeže oziroma poškodbe na fotografijah. Seveda obstaja slaba in dobra obdelava, nežna, harmonična ali nasilna, pretirana. Sicer pa včasih fotografija ne potrebuje veliko obdelave, le nekaj deset minut. Lahko pa se z eno fotografijo ukvarjaš več ur. Vedno pa je, vsaj v moj primeru, namen ta, da prikažem čim bolje to, kar je ob
fotografiranju videlo moje oko. Čeprav se tudi sam včasih predam ustvarjalnosti, nikoli ne bom nalepil neba, ki ga v resnici tam ni bilo, ali “sfotošopiral” snežnega leoparda z ene fotografije na zasneženo pokrajino na drugi fotografiji.
Ali po tvojem mnenju lahko dobro fotografijo narediš tudi s telefonom? Ali kdaj tudi ti fotkaš z njim?
Zagotovo lahko z mobilnim telefonom narediš dobro fotografijo. Telefon je dosti manjši in bolj priročen kot glomazen profesionalni fotoaparat. Industrija mobilnih telefonov ima pod palcem ogromno denarja za razvoj, verjetno veliko več kot industrija profesionalnih fotoaparatov, tudi zato je napredek v tem segmentu tako visok.
Še zdaleč pa aparat na mobilnem telefonu ne dosega kakovosti in zmožnosti profesionalnega fotoaparata. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo še videli.
Imaš med fotografi kakšnega vzornika? Morda tudi iz domačih vrst … in zakaj?
Veliko je tujih, pa tudi domačih fotografov, ki jih cenim. Če se omejim na krajinske, so med domačimi Luka Esenko, Aleš Krivec, Jošt Gantar, Aleš Komovec, Dan Briški, Jure Kravanja, Piotr Skrzypiec, Peter Zajfrid, Iztok Medja … pa še jih je. Vse te najdete na Instagramu ali Facebooku, tako da priporočam ogled njihovih foto izdelkov.
Lahko izbereš tri svoje najljubše fotografije in nam poveš zgodbo o njih?
Težko je izbrati tiste tri najboljše. Morda tiste najboljše niti nimajo neke zanimive zgodbe za seboj. Ampak če že moram izbrati prav samo tri …
Ena izmed teh je zagotovo fotografija zasneženega Bleda, ki je nastala februarja leta 2018 in mi je prinesla prva mednarodna priznanja kot so uvrstitev v izbor 50 najlepših krajinskih fotografij leta 2018 po mnenju revije
National Geographic in ne samo to, v prispevku je bila naslovna fotografija. Kmalu po tem priznanju so me izpostavili tudi domači mediji. Bil sem nominiran za ime tedna na Valu 202, pa za Osebnost Primorske, uspeh so omenili tudi na TV dnevniku, …
Zakaj je ta fotografija tako posebna?
Tisto jutro, ko je nastala, sem se zbudil sredi noči, nekje ob štirih zjutraj in se odpeljal na Bled, da bi ujel sončni vzhod z razgledne točke na Ojstrici. Pretekle dni je narava podarila obilno sneženje, ki je prekrilo večji del Slovenije vse do nižin in seveda tudi Bled. To je prva posebnost, saj je v zadnjih letih bolj redko sneg tako obilno pobelil
nižine. Torej prvi pogoj je bil izpolnjen. Sneg. Če želiš ujet tisto pravljično zasneženo pokrajino, se je potrebno odpraviti na želeno lokacijo takoj po snežnem metežu, saj sneg hitro popada z dreves, še posebno v nižinah, kjer je bolj toplo. Drugi pogoj je bil tudi izpolnjen, saj sem se pravočasno pripeljal na lokacijo takoj po snežnem metežu.
Velikokrat se zgodi, da sneženju sledi oblačnost in se sonce skriva za oblaki, torej imamo lepo zasneženo pokrajino, a brez sonca, ki doda barvitosti. No, tu se je poklopil še tretji pogoj, ob prihodu na lokacijo se je izza oblakov pojavilo sonce. A le za dobrih pet minut! V teh nekaj minutah sem moral imeti pripravljen pravi kader, nastavitve in uživati ob barvah, ki so se prelivale ob pogledu na zasneženo Blejsko jezero. Tretji pogoj izpolnjen! Nastala je ena mojih najljubših fotografij.
Druga, ki bi jo lahko uvrstil med najljubše, je fotografija Izole z italijanskimi Alpami v ozadju. Ta posebnost naših krajev, da z morja lahko tako lepo vidimo Alpe, je res edinstvena, da včasih še sami ne verjamemo, da je resnična. Fotografija je edinstva, ker mislim, da je ni pred mano posnel nihče, vsaj ne tega kadra. Optimalni pogoji z res dobro vidljivostjo in seveda zasneženimi Alpami se pojavijo v zimskem času ob hladnih dnevih. Najboljše je, ko se po nekaj dnevih deževja ali sneženja, pojavi jasnina in burja. Vedno, ko sem se peljal mimo Izole in so se v daljavi na drugi strani morja videle zasnežene Alpe, sem študiral, od kod bi moral to fotografirati, da bi ujel kader, kot sem si ga zamislil. Nekega dne sem doma v Google mapsih malo premeril in ocenil, kje bi lahko bila idealna lokacija, za tem pa sem se odpravil na teren in raziskoval. Nad Izolo je namreč veliko zasebnih parcel in prav vsaka lokacija ni dostopna brez dovoljenja lastnikov. Vseeno sem vztrajal in našel primerno lokacijo, ki se nahaja na javni poti. Do tu vse brez večjih posebnosti. Kmalu za tem, ko je nastala fotografija, me je Vasilij Žbogar povabil na fešto, ki jo prirejal na svoji vikendici nad Izolo. Ko se pripeljem do lokacije ugotovim, da se njegova vikendica nahaja 50-100 m od te lokacije, kjer sem ustvaril to, meni ljubo fotografijo Izole. Ves navdušen nad naključjem mu pokažem fotografijo in rečem: ”Ej, ti pa imaš lepo višto z vikendice! Poglej, ta fotka je nastala točno tu zraven!” Vasilij pogleda fotko in pribije: ”Ne ne, ni šans, to ni tu. Me hecaš!” Pogleda fotko, nato usmeri pogled v daljavo nad Izolo in spet v fotko in doda: ”Ne ne, tako se ne vidijo Alpe!”
Še tretja, ki jo lahko uvrstim med najljubše, je Debeli rtič ob izraziti zimski oseki. Še eden izmed foto motivov, ki se jih ne da ujeti prav vsak dan. Pozimi, med novembrom in februarjem, se samo nekaj dni na mesec, ob polni ali prazni luni, pojavi izrazita oseka, ko se morje umakne tako nizko, da se lahko sprehajaš okoli Debelega rtiča skoraj do svetilnika, ki je sicer na morju od kopnega oddaljen dobrih 300 metrov. Hkrati pa se ta oseka pojavi tik pred sončnim zahodom, ko je seveda najlepše za fotografiranje. Da pride do “super oseke”, mora biti poleg polne ali prazne lune jasen miren dan, brez padavin in brez južnega vetra, saj južni veter potiska morje proti celini. Nižji oseki pomaga rahla burja. Za tiste, ki bi si želeli ogledati in fotografirati ta pojav, bo naslednja “superoseka” 23. in 24. decembra in za tem 7. in 8. januarja, v popoldanskem času pred sončnim zahodom.
