»Rojena sem v Kopru, a imam štajerske korenine, saj sta oba starša prišla zelo mlada v Istro in se tu spoznala. Odraščala sem v mirni Semedeli, obiskovala italijansko šolo v središču Kopra in spominjam se, da je bilo takrat mesto bolj sivo, predvsem pa, da je po tretji uri popoldan in ob koncih tedna postalo mesto duhov,« se spominja Metka, ki se je kot deklica za ure in ure lahko potopila v svoj svet in risala, predvsem oblačila. Mama ji je vsa oblačila šivala sama in pogosto sta skupaj ustvarjali obleke za njene igrače. Sanjala je o tem, da bo postala modna oblikovalka, a je med šolanjem njena ustvarjalnost povsem zamrla in se je odločila za študij ekonomije v sosednjem Trstu. »Oblačila so pa nekako vedno ostajala v moji bližini, saj sem ob študiju delala v trgovinah z oblačili (in to v času, ko smo vsi hodili po nakupih v Trst, saj pri nas ni bilo ponudbe) in pomagala mami, ki je imela podjetje za distribucijo italijanskih modnih znamk. Izučila sem se tudi aranžerstva in “visual merchandising-a”, kjer sem odkrila veselje do ustvarjanja lepote v prostoru,« pravi sogovornica, ki si ni želela v svet, temveč živeti in delovati v Istri.
Preklestvo hitre mode
Svojo pot je začela v tekstilni stroki, sprva kot trgovka in asistentka v podjetju, ki se je ukvarjalo z distribucijo italiajnskih tekstilnih blagovnih znamk, kasneje pa tudi kot aranžerka. V tistem obdobju je bila proizvodnja lokalna, trgovine so bile v lasti malih podjetnikov, izdelali so dve kolekciji na leto. Vsak trgovec je naročil, kar je menil, da bo prodal in toliko, kot je bilo naročenega – toliko se je proizvedlo. Ko se je proizvodnja začela seliti – sprva na sosednjo Hrvaško in postopoma vedno dlje, sta se z nekdanjim partnerjem lotila ustvarjalnega podviga. Odprla sta studio za “rethink design” z idejo prestižne nakupovalne darilne embalaže. Cilj je bil še povišati dodano vrednost proizvodov. Skozi njuno pot sta razvila še različne multimedijske veščine od video produkcije do fotografije, grafičnega oblikovanja in izdelavo spletnih strani. Prvotna ideja luksuzne nakupovalne darilne torbice (iz izjemno lepega – a zelo malo ekološkega papirja, ki se je topil kot plastika ob zažigu) ju je popeljala na izjemno pot učenja, spoznavanja različnih panog in pristopov v komuniciranju. To ni rodilo pričakovanega uspeha, za kar je danes zelo hvaležna, saj bi ji to oblikovalo popolnoma drugačne vrednote, s kateremi ne bi mogla dolgo delovati, saj so se v kratkem časovnem obdobju zvrstile ekonomska kriza, študij monetarne ekonomije in rojstvo hitre mode s proizvodnjo na drugem koncu sveta. Sočasno je odkrila jogo in svobodni ples, s katerima je začela razumeti svoje pristne potrebe in srečala veliko navdihujočih ljudi.
Obrat v drugo smer
»Svet potrošništva je dobival povsem nov obraz in zame je postajal vse manj utemeljen. Decembra 2008 sem v domači dnevni sobi organizirala prve kreativne delavnice za prijatelje, da bi izdelali novoletna darilca in z redno prakso se je moja kreativnost prebudila. Začela sem izdelovati nakit, obnovila stanovanje v popolnem slogu ponovne uporabe (ko še nisem vedela, kaj ponovna uporaba je) in odšla za leto dni v tujino. Odprle so se mi različne možnosti za snovanje novega poglavja v Rimu in v New Yorku, vendar se ta ritem nikakor ni ujel z mojimi vrednotami,« pravi Metka, ki se je leta 2011 vrnila v Koper, ravno na dan otvoritve prenovljene semedelske promenade. Zdelo se ji je, da jo je njeno mesto veselo. V njeno življenje so prišli povsem novi ljudje in novi podvigi. Delo z otroki, ples, učenje in ustvarjalnost so ji razširjali (ali bolje rečeno ožali) obzorja o človekovih pristnih potrebah. Vstopnica za njeno pot ponovne uporabe je bila, ko je očetu čistila omaro in je želel, da vse kravate vrže v smeti. Predelala jih je v pasove in jih začela prodajati na art marketih.
»Ker v Kopru tovrstne priložnosti ni bilo, sem zasnovala umetniško-ekološko tržnico Talent, ki je enkrat mesečno potekala na Prešernovem trgu. Na enem izmed dogodkov smo Tekstilnici (Ekologi brez meja) uredili gazebo za izmenjavo oblačil, na drugih smo gostili delavnice obnove pohištva, modno revijo, zelemenjavo, izmenjevalnico igrač, … in moja obzorja so se ponovno razširila (v povsem drugo smer). Leta 2014 sem ustvarila program Reciklandija – za razvoj kulture ponovne uporabe za osnovnošolce in ga izvajala pod okroljem Marjetice Koper v vseh šolah MOK, s primorskim družbenim centrom Središče Rotunda smo vzpostavili prvi mini co-working, popolnoma opremljen iz ponovne uporabe in kmalu se je rodila ideja večerov za ženske z izmenjevalnico oblačil SWAPjeTOP. S Saro Bičič in Polono Žigo smo zasnovale koncept, ki je izmenjavo oblačil postavil v butični okvir in prestavil iz segmenta sociale v polje etične izbire. Leta 2015 se je pričelo sodelovanje s Komunalo Izola in kmalu je nastal prvi CUP – Center uporabnih predmetov na lokaciji zbirnega centra. Leta 2018 smo pa pridobili EU sredstva LAS Istre in tako vzpostavili CUP v MESTU, ki hitro postal središče izmenjave in ponovne uporabe,« se spominja Metka, ki je glede potrošništva doživela raznoliko vzgojo in izkusila nasprotja. Na eni strani samooskrbo, vrt, vinograd, šivanje, pripravo ozimnice in pleteno košaro za osnovne nakupe v trgovini. Na drugi cele kolekcije oblačil v neomejenih količinah in močno potrošništvo. Hvaležna je, da ji je bilo že kot zelo mladi dano izkusiti toliko različnih dimenzij. Njen vzornik je bil njen nono, ki je na malem koščku zemlje pridelal vso zelenjavo, ki so jo potrebovali. Znal je vse popraviti, obnoviti, zgraditi ali izdelati in jo je ogromno naučil. Mamo pa je kot deklica občudovala za njenim šivalnim strojem, saj jima je šivala vsa oblačila – Metki srajce, hlače in obleke, sebi pa kostime.
Težko je spreminjati prepričanja pri ljudeh
»Ko sem pričela delovati v dobrobit okolja, sem se pogosto srečevala z zasmehujočim vprašanjem: kaj ti počneš? Težko sem opisala svoje delo in skovala naziv promotorka ponovne uporabe, s katerim sem nekako uspela zaobjeti (skoraj) vse. Najtežja so bila prepričanja in pričakovanja, da je delo, ki je dobro za okolje, prostovoljno delo in prezir do rabljenih predmetov, ki ga imajo mnogi zaradi predsodkov. Lepo je opazovati, kako se kultura ponovne uporabe razvija in uveljavlja kot smernica tudi pri nas. Najlepša je pa hvaležnost in sijoče oči otrok in ljudi, ki spoznajo, da si lahko to, kar si želijo, preprosto izmenjajo ali izdelajo sami s tem, kar imajo,« pravi Metka in dodaja, da smo v izjemnem času sprememb na kolektivni ravni. Ljudje se prebujamo, spreminjajo se lestvice naših vrednot in posledično prednosti. Verjame, da bomo čez nekaj let v povsem drugačnem svetu in izziv je služiti novemu, ki prihaja. Želi si sejati semena dobrih praks, upati si biti drugačen, ne glede na to, kaj bodo rekli ljudje. Zadovoljna je z delovanjem v Centru. »Sprejemamo stvari, izobražujemo ljudi o pripravah in postopkih ponovne uporabe ter skrbno razporejamo izdelke, saj želimo biti privlačni tudi za najbolj zahtevne “kupce”. CUP je postal pravi zeleni butik, kjer se poleg lepih in kakovostnih oblačil in modnih dodatkov najde tudi posoda, slika, posteljnina, knjiga ali ura. Za nove obiskovalce je CUP trgovinica z rabljenimi predmeti, za lokalne uporabnike pa deluje kot izmenjevalnica, ki nagrajuje brezhibno pripravo za ponovno uporabo. Dnevno opazujem, kako preprosto bi lahko bilo življenje, če bi vsi delili in izmenjevali to, kar imamo brez predsodkov do rabljenih predmetov in plehkih želja po novih, večslojno zapakiranih in pogosto dragih izdelkih. Kako harmonično se stvari lahko prerazporejajo v lokalni skupnosti in koliko manj odpadkov nastane. Nemogoče je ostati nespremenjen, ko vstopiš v CUP – Center Uporabnih Predmetov na Muzčevi ulici 7 v Izoli. Uporabniki se med seboj povezujejo, rojevajo se prijateljstva in sodelovanja in vedno so pripravljeni priskočiti na pomoč, tako da lahko rečem, da je CUP postal neke vrste stičišča ekološko usmerjenih ljudi in podporna skupnost.« Metka v sklopu CUPa izvaja tudi kreativne delavnice ponovne uporabe za osnovnošolce in predavanja na temo hitre mode in trajnostnega podjetništva za študente. Ob dnevih kot npr. dan Zemlje, dan Okolja, itd. pa snujejo dogodke in odmevne akcije, ki počasi, a temeljito vplivajo na okoljsko ozaveščenost lokalne skupnosti. Trenutno se ponovno loteva predelave kravat, ki ostajajo na vrhu njene lestvice materialov za ponovno uporabo.
»Potrošniška naravnanost se spreminja počasi, a se. Po eni strani vidim, kakšen porast doživlja spletno nakupovanje, na drugi pa srečujem vedno več ljudi, ki se odloči za minimalizem in življenje pristnih vrednot. Ali se bomo nekega dne vsi spremenili in razumeli, da nima smisla “trošiti denarja, ki ga nimamo, da bi kupili stvari, ki jih ne potrebujemo, da bi očarali ljudi, ki nas ne zanimajo.” Ne vem. Vem pa, da je to svet, v katerem si želim živeti in zato sejem semena, ki ga ustvarjajo. V centru so skoraj tri četrtine vsega, kar prejmemo, oblačila in modni dodatki. Z nasmehom od odprtja središča povem, da se ne bojim, da bi kdaj imeli premalo stvari, bolj skrbimo zato, da stvari dobijo svoje nove lastnike in svoje novo življenje. Je pa res, da se pogosto išče posoda, tako da lahko med vrsticami podam vabilo bralcem in bralkam, ki imajo kakšen lonec ali ponev odveč, da nas obiščejo.«
