Sem pa bil eden redkih, ki je imel Indijance raje kot kavbojce, morda zaradi njihovih perjanic in kakšne prekrasne Indijanke ali pa Karla Maya in junaka Winnetoua. Kavbojci so bili zame eni navadni kmetavzarji. Medtem ko so Indijanci elegentano jezdili in živeli z naravo, so kavbojcvi največkrat brezzobi preganjali bejbe po salunih, ropali poštne kočije in ljudem kradli zemljo, pridelke ter živino.
Zgodbe o herojskih partizanskih podvigih so šle mimo mene. V sedemdesetih in osemdesetih smo se delali norca iz napihnjenih epopejskih pripovedovanj, se smejali raznim Sutjeskam ali Bitkam na Neretvi in prepevali jurišne pesmi samo takrat, ko smo bili totalno pijani. Sem del generacije, ki je sovražila vso to mitologijo in vso to navlako in takrat mi ni nikoili prišlo na pamet, da bom moral partizane kdaj braniti. Prej obratno. Jih prizemljiti in omejiti njihovo hvalisanje okoli junaštev ter žrtvovanj.
Potem pa pride novo tisočletje in se mi pojavijo modeli, ki mi hočejo iz desetdnevne vojne narediti epski osvobodilni boj. Modeli, ki potem kot užaljeni klovni napadejo vsakega, ki dvomi v njihovo herojstvo. Z besednimi kanoni in granatami gredo na vsakega, ki pač pove, da ni šlo za nobeno vojno, noben boj, nobeno junaštvo in herojstvo, temveč le za navadno odcepitev. In še to za odcepitev, ki je bila zapisana v ustavi prejšnje države. Skratka, nismo se osvobajali od nobenega škornja ali okupatorja, temveč smo se le odcepili, doživeli zasedbo mejhnih prehodov, nekaj letalskih osamelih napadov in nekaj pokanja v omejenih koridorjih. Nobene ofenzive, bitke, protiofenzive in junaških naskokov na sovražnika. Skratka, pridejo modeli, ki mi še huje od vseh partizanskih epologetov prodajajo čisto propagando ali pa samopropagando za kakšen muzej ali spomenik.
In ti, skoraj isti tipi, mi začnejo tudi razlagati, da so bili partizani navadni banditi, navadni lopovi, posiljevalci, sodrga, komunajzerji in eksekutorji. Da so res pravi junaki domobranci, kvizlingi, ovaduhi in petokolonaši. Povsem resno nam začenjo »tupiti« v glave, da so te prodane duše v bistvu žrtve. Junaki, ki so nas hoteli v bistvu ubraniti pred komunizmom in logično je, da so v tem odkritem ideološkem boju poiskali zaveznike. Zaveznike v okupatorju pač.
Očitno mi ti tipi danes hočejo še enkrat vbiti v glavo, da sem se v otroštvu motil. Ne le, da sem bil zaveden glede partizanov, ampak da sem se motil tudi okoli Indijancev. Indijanci so v bistvu predčasni komunisti, ki so se šli partizane. Tako kot je uspelo filmski industriji na drugi strani iz Indijancev narediti največje negativce, tako mi danes nacionalna televizija iz dneva v dan prek svojih propagandistov prodaja zgodbo, kako so bili domobranci fejst fantje. Pa to res verjamejo?
