Iz Izole – vsepovsod
»Lahko bi živela kjerkoli, saj mi moje notranje geografije – ta je Mediteran – nihče ne more vzeti.«, pove Klarisa Jovanović, ki se je rodila mami Istranki in očetu Črnogorcu, ima dva jezika, dve domovini in dve zaledji. Veliko so se selili, saj je imel oče takšno službo. Vrtec je obiskovala na Ptuju, v Izoli je zaključila osnovno šolo, gimnazijo v Kopru, študirala je v Ljubljani, se preselila na Gorenjsko, nato v Prekmurje, a še vedno zelo rada prihaja v Izolo, ki je sicer izgubila vonj po soli in ribah iz njenega otroštva: »Selitve so me zaznamovale za vse življenje in med uporabnimi predmeti zagotovo izstopajo potovalni kovčki, nahrbtniki, torbe.« A Klarisa se v nove svetove vedno znova seli tudi z besedo. Njen prevajalski opus je izjemen, zajema preko 23 naslovov različnih, večinoma literarnih del, tudi antologij. V njenem pesniškem prvencu je zapisana misel, za katero tudi sama pravi, da je to »kratek in higienčen zapis », saj o njej pravi, da je » …nenehno med dvema ognjema, nenehno med dvema morjema, nenehno v glasbi in literaturi, v slednji tudi kot prevajalka leposlovja«. Nedavno je postala članica grškega Pen-a in v šali pove, da je vesela, ker jo je končno nekdo opazil:« Sedemintrideset let je namreč minilo od mojega prvega leposlovnega prevoda, a me sonce prevajalske slave doslej ni kaj prida obsijalo. Ne grško ne slovensko. Grki namreč ne premorejo niti približno toliko prevajalskih nagrad, kot jih za leposlovne prevode podeljujeta, denimo, italijanska in francoska literarna, ali bolje, kulturna javnost. Prevajalci se pulijo predvsem za štiriperesno deteljico Kavafis-Kazantzakis-Elitis-Seferis, naša javnost, vmes je tudi velik del »kulturne«, pa pozna predvsem triperesno deteljico tzantziki-sirtaki-suvlaki. Sicer pa imata grška in slovenska literarna scena nekaj stičnih točk – najočitnejša je njuna orientiranost proti severu in zahodu, kar je dobro za Slovence in slabo za Grke.« Zadnja knjiga, ki jo je prevedla – roman Agrigento grškega pisatelja Kostasa Hatziandoniuja, je bila lani nominirana za Sovretovo nagrado, vesela je bila tudi nominacije za nagrado veronika ( 2019) za pesniško zbirko Izgnana, ki bo letos izšla v slovaškem prevodu, nared pa so tudi že srbski, madžarski in nemški prevodi. Njen občutek za jezik je pretanjen, filigranski : »Vsak jezik je univerzum zase, v vsakem jeziku ljudje razmišljajo za odtenek drugače kot v drugem. Ista oseba je v dveh različnih jezikih druga oseba, prevajalci pa napišejo besedo v jeziku, ki ga ljudje berejo, zato je prevajanje v celoti avtorsko delo«. Vsak vstop v tuj jezik je istočasno tudi vstop v drugo kulturo, drugo miselnost, kar je Klarisa primerjala s presajanjem rastlin iz tuje zemlje v domačo prst, podnebje in estetiko.
Kateri jezik je najbolj njen, me zanima : » Vsi jeziki, s katerimi se ukvarjam, so moji – najbolj moji pa, hm, recimo: slovenščina ter srbska ekavica in črnogorska ijekavica, grščina itak, italijanščina je krasna in francoščina nič manj, pa makedonščina, kako je lepa, in starogrščina in latinščina sta fascinantni, v Grčiji sem odkrila vlaški (cincarski) jezik, katerega relikti so raztreseni po Istri … in prekmurščina, ki ni samo narečje, saj je bilo v njej natisnjenih nad 300 knjig … aja, pa istriotski jezik, ki ga (še) govorijo v Rovinju … ne, treba so bo ustaviti. Vsi jeziki so lepi, toda nekaterim namenjam več časa … in tega mi vedno zmanjkuje.«
Na srečo je pri delu organizirana, drugače sploh ne gre, ne gre pa niti brez navdiha : « Če je kje potrebna delovna disciplina, je to ravno »na svobodi«. Delo je treba opraviti do določenega datuma, po pogodbi. In kaj ima opraviti navdih pri tem na videz prozaičnem delu? Veliko, po navadi stoji nekje na začetku in zna biti prav muhast. Včasih ga je treba loviti za rep, drugič za roge. Navdih je zamisel, vzgib, preblisk, ki se po navadi prelevi v psihično stanje in to te vznemirja in najeda, dokler ga ne izpljuneš v obliki pesmi, slike, melodije ali – in to velja zlasti za prevod, v obliki ene same, prave besede ali besedne zveze. Od navdiha do uresničitve pa je pogosto dolga, fizično in psihično naporna pot. Znanje, ki ga ni nikoli dovolj, in izkušnje, kilometri včasih rečemo, so vedno v pomoč. Pomoč se rima na noč – čeprav je to šibka rima – in noč je pogosto tudi v pomoč, zlasti nam, ki smo bolj nočni ptiči.« Pa je prevajalec dovolj cenjen, spoštovan? » Bolj ali manj ga cenijo le njegovi kolegi in redki, preredki bralci. Ali to zveni pesimistično? Po mojem prej realistično. Zveni kot pritoževanje? Morda – v resnici pa spet zgolj dejstvo. Resda se je v zadnjih letih odnos do prevajalcev malce izboljšal, toda še vedno se zgodi, da med knjižnimi novostmi prevajalčevo ime kar izpuhti, in vendar: slovenski bralec knjige, o kateri je govor, ne bi mogel brati, če je prevajalec ne bi – znova napisal.«
Njene zvočne pokrajine
»Saj res, glasba«, mi odgovori Klarisa Jovanović, izjemna glasbenica , z glasom posebne barve in žlahtne interpretacije uglasbene poezije – njene in ljudskih pesmi, povezanih z manj znano glasbo španskih Judov in pesmijo Mediterana. » Nastopam še vedno, vendar samo s kitaristom, največ z Igorjem Bezgetom. Bom še kaj posnela s širšo zasedbo? Ne vem. Gradiva in idej imam čez glavo, a zgoščenk skoraj nihče več ne kupuje, so zgolj »vizitka«, ki pa za razliko od običajne vizitke še vedno veliko stane. Zdi se mi, da smo se znašli v čudnem položaju, tako kot v sanjah: rad bi tekel, pa ne moreš. A dela imam čez glavo, zadnja tri leta pač več časa in kreativnega navdiha posvečam literaturi in to me trenutno povsem izpolnjuje.« Njena glasbena diskografija je bogata, 10 zgoščenk, od tega 7 avtorskih projektov. Vrsto let je sodelovala s priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki, nastopala je povsod po Evropi, njene posnetke vrtijo na španskem radiu in še kje, za Tv Slovenija je posnela številne videospote slovenske ljudske glasbe. Rada nastopa tudi za otroke, zadnja leta z dvema glasbenima predstavama Majcena pravljica ( priredba ljudske pravljice s Krasa) in Telovadec Nikolaj prežene tolovaja ( avtorska pravljica):« Med korono koncertov skorajda ni bilo in energija, ki je držala skupaj mojo DellaSegodbo, s katero sem v prejšnjem desetletju posnela 3 cd-je, se je razvodenela. Kar sploh ni tragično, vsaka reč ima pač rok trajanja.«
Njene knjige
Že mlada, kmalu po zaključenem študiju je začela objavljati svoje pesmi v revijah in časopisih, večkrat smo jih slišali tudi v Literarnem nokturnu na Radiu Slovenija. A je njena izpovedna moč našla svoje mesto tudi v knjigi. Doslej je izdala tri pesniške zbirke, njena besedila pa najdemo tudi revijah za otroke Galeb, Pil, Ciciban. Samo v zadnjih štirih letih je zanje izdala štiri knjige : Pravljica, pogrni se, Telovadec Nikolaj prežene tolovaja ( ki je bila že prevedena v španščino in makedonščino) in pravljico Od kdaj jedo mačke riž. Zadnja v nizu je knjiga Če v juho pade muha, ki je izšla letos in je pesniška zbirka za bralce od 7. do 107 leta in zbirka pravljic z vsega sveta o rožah, v soavtorstvu z Bredo Vukmir Podbrežnik – Kako so rože prišle na svet. »Jeseni pa izideta moj prevod mladinskega romana 35 KALORIJ BREZ SLADKORJA srbske pisateljice Jasminke Petrović in moj prevod romana grške pisateljice Ersi Sotiropulu KAJ JE OSTALO OD NOČI. Upam tudi , da naslednje leto izide moja četrta pesniška zbirka za odrasle.« Že v otroštvu je Klarisa Jovanović ugotovila, da je svet vreden besede. Še misli tako? »Svet je vreden besede, zagotovo, a je vreden tudi dejanj, dobrih dejanj, teh še zlasti. Rada bi verjela, da dobre besede porajajo dobra dejanja. Poudarjam: rada bi verjela, a o tem nisem več prepričana. »
