Kako lahko državna politika v teh razmerah vpliva na položaj in razvoj štirih istrskih občin? Kaj lahko pričakujemo v Istri (na Obali) od države?
Dorijan Maršič:
»Državna politika ima ključno vlogo pri podpiranju razvoja in reševanju problemov v štirih istrskih občinah. Glede infrastrukturnega razvoja regije bi lahko država prispevala k izboljšanju in vzdrževanju infrastrukture, kar je ključno za spodbujanje razvoja v regiji. To vključuje železniško, cestno infrastrukturo, javni prevoz, turistične objekte, stanovanjsko in komunalno infrastrukturo. Ob sedanji gradnji novega železniškega tira bi morala že postaviti terminski načrt za dodaten tir in dokončno preusmeritev tovornega prometa iz Luke Koper na železnico. Pospešeno bi morali iskati vire financiranja izgradnje novih in dostopnih stanovanj za mlade.
Ob propadu in selitvi pomembnih gospodarskih subjektov iz slovenske Istre v Ljubljano in s tem izgubo številnih kakovostnih delovnih mest in kadrov, bi država lahko s finančnimi spodbudami, subvencijami in drugimi ukrepi podprla lokalno gospodarstvo, zlasti v sektorjih, kot sta logistika, turizem in kmetijstvo, ki sta ključna za istrsko regijo. Zelo se v naših krajih pozna šibkost podjetniškega podpornega okolja, kot generatorja inovacij in novih podjetniških iniciativ z ustvarjanjem novih delovnih mest z visoko stopnjo dodane vrednosti. Ob zadnjem merjenju koeficienta razvitosti slovenskih občin je Mestna občina Koper na 52. mestu, Izola na 53. , občina Ankaran na 87. in piranska občina na 158. mestu, kar je dovolj zgovorno. Predvsem ostaja odprto vprašanje nejasna rešitev oskrbe s pitno vodo Slovenske Istre.
In ne nazadnje. Končno se bo morala državna politika soočiti z decentralizacijo Slovenije in zagotavljanjem večje upravljavske in finančne avtonomije lokalnim skupnostim in regijam, ko država lahko zgolj pomaga pri učinkovitejšem upravljanju lokalnih virov in potreb.«
Barbara Verdnik:
»Državna politika ima z veliko večino v parlamentu in številnimi istrskimi poslanci vse možnosti, da vpliva na razmere v istrskih občinah, ampak od države ni mogoče nič pričakovati, ampak odločno zahtevati.
Slovenska Istra je talec državnih interesov od Luke, Železnice in tranzitnega prometa, ki škodijo prebivalcem in jim zelo malo dajejo v zameno, zato je povsem nerazumljiva popolna pasivnost poslancev Gibanja Svobode iz slovenske Istre in njihovega lokalnega odbora za štiri občine, da se ne lotijo oziroma zahtevajo vsaj urejanja vprašanja prometa. Bliža se Velika noč in nadaljnjih šest mesecev kaosa na cestah, vsi našteti pa pozabljajo na predvolilne obljube, ignorirajo vse predloge civilnih iniciativ in dovolijo, da Dars dela kar hoče. Hitra cesta se je ustavila v Jagodju nad Izolo pred več kot 20 leti, prav toliko časa Dars in drugi pristojni obljubljajo hitro cesto do Dragonje in nočejo priznati, da so že zdavnaj zašli v slepo ulico, iz katere je rešitev samo nova trasa, na primer iz Bivja v smeri proti Sočergi, saj vse ostalo uničuje dragoceni prostor ob naši kratki morski obali. Vinjete na taki cesti so tudi v neskladju z dogovori oziroma obljubami prebivalcem in z duhom meddržavnih sporazumov, z luško (srminsko) vpadnico pa se tudi pletejo že 20 let. Da ne govorimo o najmanjši občini Ankaran, ki ima številna odprta vprašanja z vsaj petimi ministrstvi, pa Svoboda v Ankaranu in Kopru že dve leti ni prispevala nič, da bi jih rešili in omogočili razvoj.
Stranka Gibanje Svoboda je bila na volitvah uspešna zaradi škodljive bivše vlade in izjemnega angažiranja civilne družbe. Zaupanje občanov in državljanov si lahko postopoma povrne zgolj z njihovim spoštovanjem in urejanjem zadev za dobrobit ljudi, kar so obljubljali in obetali. Kot prvi korak pričakujemo takojšnje ukrepe na področju prometa, pri tem angažiranje istrskih poslancev in občin ter takšen vpliv na Dars, ki bo onemogočil njegovo nenehno soliranje in obnašanje, kot da je država v državi.«
»Žal se modus operandi sodelovanja države na lokalnih ravneh prepogosto naslanja na barvno usklajenost župana in vladne ekipe in na to, kako močno kdo v Ljubljani »teži«: »Ta je naš, dajmo mu za nov zdravstveni dom.« »Ta sitnari vsak teden, dajmo mu kako drobtino, da se ga rešimo.« Razvoja sicer ni brez idej, temeljitega načrta in ne brez denarja. In če se denar dobi, ga je treba znati ustrezno porabiti. Osnova je torej sestaviti primeren in dobro premišljen načrt razvoja in se dogovoriti, kaj sploh hočemo. Kako s turizmom, kako z Luko, kako s kulturo, športom, kako z zaledjem … ? Zdi se, da tega še ne vemo. Bistveno se je torej dokončno dogovoriti, kaj bi, nato sestaviti dober načrt (kaj, kako, kdo, vsaj okvirno, kdaj) in nato narediti desant na državne institucije za pridobitev sredstev. Po vseh mogočih poteh in vztrajati.«
Franco Juri:
»Dobra vlada bi morala predvsem krepiti dialog z lokalnimi skupnostmi in prisluhniti ljudem in javnemu interesu. Tudi pri nas bi morala bolj odločno ustaviti ali vsaj omejiti prevlado partikularnih zasebnih interesov, ki so že tako in tako opustošili naše gospodarske temelje: od ladjarstva, energentov, industrije do turizma. Področje kulturne dediščine je zanemarjeno in nepomembno na obzorju državnih in lokalnih vodilnih politikov. Morje pa je za odločevalce v glavnem le rekreacijski dopustniški cilj. V Istri imamo občutek, da ostajamo nekakšna periferija, »obala«, rekreacijski, vikendaški prostor za Ljubljano. Neredko so takšni občutki utemeljeni, večkrat pa tudi pretirani in funkcionalni, zato lahko postanejo le krinka ali alibi lokalnih interesnih skupin in klanov za nemoteno lomastenje in upravljanje z nečednimi posli. Zaradi številnih tovrstnih izkušenj je večkrat, še bolj kot pomanjkanje avtonomije in decentralizacije čutiti pomanjkanje državnih ukrepov, še posebej pravne države. Če je bila istrska obala nekoč plen partijskih veljakov je po koncu socializma plen različnih turbo tajkunov. Strateške vizije, ki je ob vseh napakah nedemokratičnega sistema vodila razvoj po drugi svetovni vojni, danes ni več. Improvizacija po načelu hitrih zaslužkov pa je očitna in če ne razmišljaš pohlepno, si za mnoge le človek brez časa in prostora, ena navadna »mona«. Žal.«
Janez Starman:
»Prav na račun državnih uradnikov upam, da deluje državni aparat učinkovito vsaj na tistih področjih, ki so ključni za razvoj slovenske Istre. Na prvem mestu je vodooskrba, saj ne moremo biti prepuščeni nemilosti podnebnih sprememb. Upam, da politično vzdušje ne bo vplivalo negativno. Drugi železniški tir bo kmalu, vendar država potrebuje tudi vzporedni tir, da opustimo staro, neprimerno železniško traso. Glede cest sem razumel, da bo letos vendarle prišlo do premikov. Od države pa pričakujemo, da bi z omejitvami in verjetno z davčno regulacijo vplivala na to, da kapital ne bi pokupil vseh hiš v starih mestnih jedrih, kar se najbolj očitno čez mero dogaja v Piranu, ki postaja mesto brez duše, neke vrste turistično spalno naselje. Ti pojavi gentrifikacije so za tri obmorska mesta lahko usodna, zato zahtevamo, da pomaga tudi država.«
Franci Matoz:
»Tako kot na državni ravni tudi na Obali lahko pričakujemo samo negativne vplive trenutnega vodenja države. Glede na pričujočo gospodarsko krizo in vse dražjo hrano ter energentov se bojim, da bo veliko delavnih in pridnih ljudi še težje preživelo. Sreča je samo, da po mojem vedenju vsaj zdravstvo na Obali deluje.«
Kako iz začaranega kroga?
Recepta za izhod iz tega začaranega političnega kroga nismo dobili. Morda komu odgovarja, da je tako, kot je, saj se določen odstotek iznajdljivcev odlično znajde v tej politični postavitvi. Vsekakor imamo na koncu koncev točno takšno politiko, kakršno volimo, podpiramo, torej takšno, kakršni smo sami: sicer različni, precej skregani med seboj in sami s seboj, oblastiželjni, požrešni, koruptivni, dvolični, demagoški, narcisoidni, zavistni, agresivni, nestrpni… Smo točno takšni, kakršna je naša politika, pa če si priznamo ali ne, kakršni smo sami vsaj v podzavesti, globoko prepričani, da imamo zagotovo najbolj prav, in da se vsi drugi, ki niso z nami, usodno motijo. Bi bilo zato potrebno zamenjati ljudstvo, kot je rekel že Stalin? Čeprav se tej njegovi diktatorsko zmedeni domislici danes smejemo, pa je imel v nekoliko prenesenem smislu prav: morali si bomo želeti precej drugačnega političnega sveta. In če je ta (politični) svet količkaj odraz nas samih, ga moramo začeti spreminjati pri sebi. Prav nič ne bi škodila niti sprememba volilnega sistema in morda tudi ustavnih določb, torej družbene ureditve. Še najbolj pa ga lahko spremenimo s šolo in kulturo, s tistim, kar sicer danes najhitreje izgublja vrednost.
Preberite prvi del članka:
