Trditev v naslovu se zdi malce protislovna, pa vendar, naj se sliši še tako nelogično: nekaterim sploh ni do tega, da se turizem razvija, ker jih prav malo briga, kako vpliva na družbeni produkt ali na zaposlenost prebivalstva, ker jih bistveno bolj motijo zastoji na cestah, pomanjkanje parkirišč, prezasedenost plaž, hrup iz bližnje restavracije (zabavišča), ali pa slabi vplivi na naravo, okolje, na družbo kot tako, na njene navade in razvoj nasploh.
Je pa mogoče stavek razumeti tudi še bolj protislovno (skregano z enostavno pametjo): da celo za sam turizem ni dobro, če mu gre dobro. Če mu gre dobro, ne da bi veliko premislili o tem, kakšen naj bo turizem, ne da bi veliko vlagali vanj, skrbeli za ravnotežje, za to, da bo trajal (torej da bo trajnostni), potem je očitno, da gradimo tempirano bombo, ki bo sama od sebe (od znotraj) prej ali slej načela turizem. Turizem se bo razvijal za posameznike, jim nekaj časa polnil žepe in se hkrati spreminjal v nekakšno pošast, ki bo na koncu ugonobila samo sebe. Tistih, ki gledajo samo na priložnost za lastne žepe, vse te okoliščine in posledice v tem trenutku niti malo ne zanimajo. Zanima jih samo eno: obvladovanje prostora in polna mošnja.
Kakšna bo torej sezona?
V prvi polovici leta kaže, da smo začeli še eno bolj ali manj običajno turistično letino. Turistov je več, kot jih je bilo v dveh pandemičnih letih, morda rahlo manj kot rekordnega leta 2019. Podobne so napovedi tudi za drugo, pomembnejšo polovico leta, ko nastopijo trije turistično najbolj intenzivni meseci. Prihodek bo vsekakor višji, že zato, ker so cene višje. Seveda bodo tudi stroški višji, vendar so podjetja iz turistične panoge optimistična. Večini kaže dobro. Manj ugodna bo sezona za tiste, ki v turizmu trošimo, ker bomo očitno morali plačati občutno več ali pa si bomo privoščili manj.
V prvi polovici leta je bilo še veliko domačih turistov, potem se bo njihov delež nekoliko znižal (ne bo več bonov). Zagotovo bo več tujcev, ki jim je po dveh letih prisilnega zadrževanja v domačem kraju in domačem stanovanju očitno veliko do sproščanja, rekreacije, počitka, svobode. Precej negotovosti prinašajo posledice vojne, ki jo je sprožil Vladimir Putin z napadom na Ukrajino (in Evropo). Vsesplošna draginja, zelo drago gorivo, njegovo pomanjkanje, negotove napovedi za jesen in zimo bodo na še ne predvidljiv način posegla v turistično dinamiko letošnjega poletja. Nedvomno pa si bodo tujci lažje kot domači gostje privoščili cenovno ugodnejšo turistično ponudbo na Balkanu.
Kaj napoveduje portoroška statistika iz prvega polletja?
V prvih petih mesecih so v Portorožu zabeležili 448.213 prenočitev, kar je sicer 8 odstotkov manj kot v enakem obdobju rekordnega 2019. Od tega je bilo 328.000 prenočitev v hotelih (kar 18 odstotkov manj) in 120.0000 v ostalih nastanitvah (kar 36 odstotkov več kot v letu 2019). Prvi podatki za junij kažejo enako število prenočitev kot leta 2019, k čemur je nekaj prispevalo letno srečanje Harley-Davidson motociklistov.
Razmere na turističnem trgu se hitro spreminjajo. Čeprav je Istra v zadnjih dveh letih izgubila velik delež nekoč zelo pomembnih italijanskih turistov, pa so njihovo mesto zapolnili gostje iz povsem drugih držav, veliko jih je iz vzhodnoevropskih držav (Madžarska, Češka, Slovaška, celo Poljska). Glavnina je nemško govorečih (predvsem Avstrija in Nemčija), nekaj je tudi Italijanov, Francozov, Britancev … Večina Evropejcev vsaj začasno opušča počitnice v oddaljenih (prekomorskih) deželah in se raje poda na varnejši, cenejši dopust v razdalji do 500 ali kvečjemu 1000 kilometrov. Ker so Hrvaška, Slovenija in Črna Gora slovele kot gostoljubne in nizkocenovne, so seveda neke vrste prvovrsten nadomestek oddaljeni eksotiki. Zaradi pričakovanja nizkih cen pa so mnogi tujci razočarani predvsem nad Hrvaško, ki očitno hitro prilagaja cene visokemu povpraševanju in stroškom.
Izgubljena priložnost razvoja
Največja izgubljena priložnost minulih dveh let (razen redkih izjem, kot so obmorski park pri Žusterni v Kopru, prenovljen hotel Grand Koper, majhen garni hotel DeGrassi in prenova hotela San Simon v Izoli, prenova Hotela Histrion na Bernardinu in številni zasebni apartmaji, ki so zrasli kot gobe po dežju) je, da turizem v slovenskem delu Istre ni izkoristil teh dveh kriznih let za temeljito prenovo in temeljit (tudi vsebinsko strateški) preporod.
Politično okolje in razmere v najbolj razviti istrski občini (Piran) niso naklonjene kreativnemu kakovostnemu turizmu. Lastniki velikih (državnih) hotelov pa mislijo bolj na to, kdo bo direktor, komu bi kaj prodali, ali pa koliko dobička je mogoče dodatno iztisniti iz obstoječih hotelov. Tam, kjer hotele upravljajo pretežno državni lastniki, premalo upoštevajo, da je turizem delovno zelo intenzivna panoga in kapitalsko nizko donosna, da zahteva veliko garanja, neskončna vlaganja in izboljšave, da bi se morali zadovoljiti z minimalnimi dobički in delati na dolgi rok, da ohranijo ali celo izboljšajo ponudbo. Predstavniki teh lastnikov se pogosto hvalijo z deset – in še več – odstotnimi donosi na vloženi kapital. Že to pove precej o razumevanju turizma, ki ne more biti priložnost za hiter in visok zaslužek. Poleg razmeroma togih državnih lastnikov so v Portorožu in Kopru precejšnja ovira špekulativni lastniki (Terme Čatež in Remisens hoteli Cavtat – Metropol hoteli).
Česa vse niso naredili
Piranski mestni očetje in mame (svetniki) so v minulem letu posvetili veliko energije poglavju organiziranosti lokalne turistične organizacije in si na koncu premislili. Niso pa porabili niti približno toliko energije v tvorno oblikovanje in uresničevanje sprejemljivejše turistične strategije in posledično nujnim vlaganjem v infrastrukturo, ki bi lahko popravila razmere v kraju stihijskega razvoja panoge.
Letos na primer praznuje Avditorij 50 let obstoja, nihče pa se ni spomnil, da bi morali investirati vsaj pet do deset milijonov evrov v sicer lepo vzdrževan in hvaljen, a zdavnaj amortiziran in koristen kongresno kulturni infrastrukturni objekt. Veliko so govorili o lepših plažah, investirali so drobiž. Hvalijo kolesarje, zanje pa še drobiža niso porabili. Niso vzpostavili rednih pomorskih potniških prevozov med obalnimi kraji (tudi med piransko in savudrijsko obalo, kjer bo v resortu Petram svojo restavracijo odprla najboljša slovenska kuharica Ana Roš). Zelo hitro so razprodali bogatašem strateške točke v kraju (Taverno, Vilo Virginio, Vojkov dom, Kaštel, upravno stavbo Droge Portorož …), ki večinoma propadajo. Terme Čatež zdaj prodajajo (Hrvatom) še portoroški teniški center. Marino so iz nekoč najuglednejšega navtičnega centra na Jadranu v velikem delu spremenili v plavajoče bivalne zabojnike industrijskega videza, ki nimajo nič skupnega z navigacijo, torej plovbo. Niti ene prave atrakcije niso sposobni ponuditi kraju, take, o kateri bi se govorilo: na primer izjemno razgledno točko nad veliko garažno hišo pri Valeti (čeprav imajo veljaven prostorski načrt), prenovo izletniške točke na Krogu, golf igrišče, morda tudi kaj bolj drznega in provokativnega, na primer prozorno razgledno ploščad nad Mesečevim zalivom …
Štirje župani se radi pohvalijo, kako zgledno sodelujejo in se povezujejo. Toda niso uspeli zgraditi enotnega istrskega poletnega festivala, ki bi ponudil vsaj deset širše odmevnejših prireditev (izjema je gledališki Primorski poletni festival, ki pa predstavlja le drobec kulturne ponudbe v Istri). Namesto da bi ustanovili eno skupno promocijsko turistično organizacijo, so želeli še portoroško, ki sicer uživa podporo pri STO, zmanjšati in priključiti k Avditoriju zato, da bi lahko politično kadrovali.
»Vsega so krivi forešti« čudno zveni v turističnem kraju
Razmere v piranski občini so zrele za poglobljeno sociološko raziskavo. Strategijo turizma narekujejo vrtičkarji in amaterski politiki, ki niso sposobni sprejeti evropskih nepovratnih sredstev (milijonov), ker nimajo idej in niti ambicij, da bi ta denar več kot nujno porabili v dobro kraja. Kakšna strategija je to, če pred najboljši hotel v slovenskem delu Istre, v središče kraja, kjer so nekoč davno dopustovale kronane glave in filmske zvezde, postavijo prodajalne kebaba, sladkorne pene, tržnico kiča in hrupa, ki mu pravijo glasba in zabava?
Zaradi te portoroške turistične stihije in zakona močnejšega je vse bolj res, da je živeti v kraju s tako intenzivnim in neusklajenim turizmom za domačine (in celo turiste) lahko bolj naporno, kot si mnogi predstavljajo.
Tukaj se vračamo na izhodiščno točko, pri kateri pravimo, da ni dobro, če gre turizmu predobro. Lastniki hotelov in predstavniki občinskih ali državnih organov so ravno zaradi fikcije številk, ki mnogim kažejo ugodne rezultate, prepričani, da v ta konglomerat vsega mogočega sploh ni treba veliko vlagati. Da ni treba vlagati v infrastrukturo, kraj in v ljudi, ki za ta turizem delajo ali ga prenašajo. Zakaj bi gradili nove marine in priveze, če iz obstoječih marin preganjajo barke in nameščajo hiške? Kako smo lahko zadovoljni s turističnimi rezultati, če ne pogledamo in primerjamo, kaj počnejo in dosegajo v hrvaškem delu Istre, kjer so bili pred 50 leti daleč za Portorožem, zdaj pa … ? Kako so lahko prebivalci starega Pirana zadovoljni, da so v zadnjih desetih letih podjetniki pokupili piranska stanovanja in staro mestece počasi spremenili v bolj ali manj ponesrečeno apartmajsko naselje? V takih krajih povsod po svetu neizbežno prihaja do konflikta. Že prej so revni meščani komaj shajali z bogatimi lastniki počitniških stanovanj, zdaj so se razlike dodatno poglobile. Zato niti ni čudno, da raste upor in nasprotovanje vsemu. In da so vsi, ki mislijo ali delajo drugače, prišleki oziroma »ljubljančani«.
Proti turističnim kobilicam se upirajo Benečani, uprli so se v španskih krajih, ker se jim turizem kaže v vse drugačni podobi. Za del prebivalstva turizem nič več ni priložnost (za zaposlitev, dodaten zaslužek, višji standard), ampak krivec za slabše bivalno okolje. Ob množici turistov, ki se zabavajo pod njihovimi okni z (domnevno) debelimi denarnicami, se počutijo ogoljufane in prikrajšane. Zato so proti tudi tedaj, ko bi morali vzeti podarjeni denar za lepše pločnike in novo kanalizacijo, ki bi jim prinesla čistejše morje, zapornice pa bi jih obvarovale pred poplavami. »Ne maramo denarja, imamo raje morje, ki nam soli avtomobile in načenja temelje spomeniškega mesteca. Če ga bomo uredili, bo samo slabše za nas. In vsega so krivi »forešti«, če ne »ljubljančani«.
Zato sploh ni dobro, če gre turizmu »dobro«.
