Poletje je čas dopustov. Končno si vzamemo čas zase, odložimo del obveznosti in upamo, da si bomo nabrali novih moči. Pa vendar veliko ljudi že po nekaj dneh ugotovi, da se ne znajo zares sprostiti. Telo je na dopustu, misli pa še vedno hitijo.
Razmišljamo o delu, preverjamo telefon, načrtujemo opravke ali imamo občutek krivde, če nekaj časa preprosto ne počnemo ničesar. Kot da je tudi počitek postal naloga, ki jo moramo opraviti čim bolj učinkovito.
KO SE USTAVIMO, SPREGOVORIJO OBČUTKI
V terapevtskem delu pogosto opažamo, da ljudje veliko lažje ostajajo zaposleni kot pa sami s seboj. Dokler hitimo, ni prostora za utrujenost, žalost, osamljenost ali strah. Ko se tempo umiri, pa lahko pridejo na površje občutki, ki smo jih med letom potiskali stran.
Zato ni nenavadno, da se prvi dnevi dopusta pri nekaterih začnejo z nemirom, utrujenostjo, prepiri ali celo boleznijo. Telo in živčni sistem šele takrat začneta popuščati po dolgotrajnem naporu.
Ob tem se lahko vprašamo, ali je za počitek dovolj že sprememba kraja. Lahko odpotujemo daleč, vendar svojih skrbi, notranjih pritiskov in nemira ne pustimo doma. Resnični odklop se ne začne na letališču, ob morju ali v hotelu. Začne se takrat, ko si dovolimo umiriti notranji tempo, odložiti potrebo po nenehni storilnosti in ponovno prisluhniti sebi.
POČIVATI SE UČIMO ŽE V OTROŠTVU
Naš odnos do počitka se pogosto oblikuje že zelo zgodaj. Če smo odraščali ob sporočilih, da moramo biti vedno pridni, koristni, uspešni in zaposleni, bomo tudi kot odrasli težko počivali brez občutka, da zapravljamo čas.
Podobno kot lahko svojo vrednost povezujemo z ocenami ali dosežki, jo lahko povežemo tudi z nenehno aktivnostjo. Takrat počitek postane nekaj, kar si moramo zaslužiti, ne pa nekaj, kar potrebujemo.
Otroci se največ naučijo iz našega zgleda. Če vidijo odrasle, ki nikoli ne počivajo, so ves čas dosegljivi in imajo ob počitku slabo vest, bodo lahko tudi sami začeli verjeti, da je vrednost človeka odvisna predvsem od tega, koliko naredi.
DOVOLIMO SI PREPROSTO BITI
Počitek ni le odsotnost dela. Je prostor, v katerem se telo umiri, misli upočasnijo in ponovno začutimo sebe ter ljudi ob sebi. V njem lahko opazimo, česa smo se naveličali, kaj pogrešamo in kaj v resnici potrebujemo. Prav zato je lahko počitek tudi tih prostor notranje iskrenosti, ne le premor od obveznosti.
Morda največji izziv tega poletja ni vprašanje, kam bomo odšli, ampak ali si bomo dovolili za nekaj trenutkov odložiti skrbi, pričakovanja in potrebo po dokazovanju.
Počitek ni znak lenobe in ni nagrada za dobro opravljeno delo. Je osnovna človeška potreba. Včasih naredimo največ zase in za svoje bližnje prav takrat, ko si dovolimo preprosto biti.
