Njena mama je Koprčanka, del družine prihaja iz Dalmacije, del iz stare Gorice.
Ana Roš kakšen je vaš prvi spomin na hrano iz otroštva?
Moj spomin je vezan na dva različna prostora in različna trenutka. Eden je zagotovo naša kamnita hiška v Istri, kjer smo preživljali polovico maja in ves avgust. To je hiška na kmetih, v vasi, kjer še danes ni turistov. Živeli smo v simbiozi z vasjo, zjutraj smo pri ribičih kupili sardele, šli na divjo plažo, v morju oprali paradižnik, spekli sardele in to pojedli. Zvečer, preden smo se vrnili v hiško, smo si nabrali večerjo. Potapljali smo se in nabrali klapavice ali vongole ali morske datule (takrat je bilo to še mogoče) v ustju reke Mirne, očistili v morju in zvečer naredili školjke v buzari. Ta okus sveže ribe, kaj je sveže iz morja, me preganja še vedno. Najti ta okus danes je zelo težko tudi na morju. Drugi trenutek pa so hribi in planšarije. Moj oče je bil zdravnik, lovec, močno povezan z lokalno skupnostjo in tako smo veliko časa preživeli med pastirji. S sestro sva jedli obribelne.
Kaj pa so to obribelni?
Prva faza sirarjenja, ko predeluješ mleko, se zgodi pri 37 stopinjah, ko koagulira trda snov in kazein, to se pobere iz mleka, gre v solnico in oblikuje. Ko sirar z nožem obreže sir, ostanejo obribelni, da je okrogla oblika popolna. To so običajno dajali kokošim, midve s sestro pa sva to jedli namesto žvečilnega gumija. Sirarji so vedeli, kdaj pridejo dohtarjeve hčerke in kaj bodo jedle. O tem obstaja legenda še danes, zame je to spomin mlečne sladkobe in malo gumijastega okusa.
Na kaj pomislite, ko ste lačni?
Moja značilnost je, da nimam občutka za lakoto.
Ah, torej jeste, ker veste, da morate?
Ko sem živela sama, otroci so bili že od doma, sem enostavno pozabila jesti ves dan. Rutinsko sem pojedla zajtrk, ker sem prej športala, potem me je ujelo že kosilo, med katerim sem imela sestanke in ko je bil že večer, sem ugotovila, da nisem še nič jedla. Nisem imela občutka lakote, ki bi me k temu spodbudil. Ko pa sem v delovni rutini, tako kot sem zdaj, in vem, da brez rutine prehranjevanja ne bom jedla, jem zajtrk, kosilo in večerjo. Nikoli, ker bi potrebovala hrano, ampak mi je lepo za mizo in je to pomemben trenutek, ker vem, da človek prej ko slej zboli, če ne je. Če pa pomislim, kdaj se mi ob hrani cedijo sline, je to zagotovo ob siru. Siru se ne morem upreti. Zame je sir, hočem še, pa naj bodo mehki, francoski, slovenski, tolminski, bohinjski, fermentirane skute …
Tudi siri, ki smrdijo?
Vsi. Odpovedujem se mesu in ribam, tega doma ne jemo, mlečnim izdelkom pa se ne bi nikoli odpovedala.
Zanimivo. Veliko zdravnikov svetuje ženskam, naj po 50 letu ne jedo nič iz kravjega mleka.
Ne verjamem. V dolini Soče je življenjska doba zelo dolga, naša prehrana pa temelji na mlečnih izdelkih. Krava se poje, ko ne daje več mleka. Naša krava je mlečna krava, jemo veliko skute, sir je bil za zimo, jogurti, kefirji …
Ali je odnos do hrane, način prehranjevanja, posledica vzgoje, tradicije?
Mislim, da je odvisno od vzgoje. Kot otroci smo zelo mehki in dojemljivi, starši pa ne smejo pretiravati v tem, da otroke silijo v hrano, ki jo otroški okus v tisti dobi ne prenese. Moja mama je naredila veliko škodo, ker sem kot otrok morala jesti kuhano zelenjavo, zabeljeno z oljčnim oljem. Od takrat ne jem brokolija in cvetače, to je bilo tako asketsko, grozno, da je bilo za otroški okus posilstvo. Zdaj že jem nekaj, kar imenujemo romaneskno, zeleno cvetačo, ker ni del otroške frustracije. S tem, kar kuhamo, dajemo vzorec otroku, ko odrašča. Pri mojih otrocih, Evi Klari in Svitu, sem bila vedno tolerantna, a hkrati diplomatska, vse sem jima dajala poskusiti. Svita sem vprašala, če bo poskusil surovo jelenovo srce. Brez predsodkov je pristal in zdelo se mu je dobro. Jedli smo polže in žabe, povedala sem jima, kaj jemo. Doma sem vedno dovolila, da imamo čokolado, piškote, to čemur se je moja mama izogibala, ker se mi je zdelo, da to mora biti otroku na voljo. Če ne, začne z goljufanjem in to postane navada. Otroka nista sladkosneda, čokoladi in piškotom je običajno potekel rok in smo jih morali vreči stran. Njune navade prihajajo iz mojih navad. Jogurt je vedno dober, planinski, nikoli sadni, namesto sladkorja jemo med, pojemo ogromno sadja, sklede sadja kar izginjajo. Eva Klara se je odločila, da bo vegetarijanka in smo z jedilnika črtali meso in ribe, nihče nima potrebe po tej hrani in je vse prav. Vidim, kako je moj input, kaj sem verjela, da je dobro, ostal, v nič ju nisem silila.
Jeste vampe?
Dolgo jih nisem zaradi ogabnih vampov, ki so nam jih kuhali v osnovni šoli vsak četrtek. Šola je smrdela do stranišča. V četrtek ni nihče šel na kosilo, čeprav ga tudi doma nisi dobil. Vampe moraš znati pripraviti. Svit recimo tega predsodka nima, čeprav je hodil v isto šolo kot jaz. Zdaj imajo eno najboljših kuhinj med osnovnimi šolami. Ko sta bila otroka še v šoli, me je poklicala ravnateljica in me vprašala, če imam kakšnega kuharja á la Jamie Oliver, ki bi kuhal v šoli, da bi otroci okusili ustvarjalni način kuhanja. Jaz ga sicer nisem našla, ga je našla pa sama in hrana je od takrat res dobra. Potem pa smo enkrat šli z otroki v neko furlansko gostilno. Gledam naokoli po mizah, vidim kako se ljudje mastijo in vprašam natakarja, kaj jedo. “Vampe,” pravi. Naročimo in tisti vampi so bili tako dobri, da smo naročili še dodatno porcijo. Vidiš, kako moraš včasih predsodek vreči čez ramo, oziroma moraš imeti pravo izkušnjo dobro pripravljene hrane.
Je odnos do hrane pogojen tudi s tem od kod prihajaš? Kakšen je odnos do hrane tam, od koder si? Italijani, naši sosedje, so zelo ortodoksni jedci. Radi imajo jedi, pripravljene na točno določen način, pašta je kuhana al dente, parmezan se ne potrese po morski rižoti. Poljaki imajo točno določen odnos do hrane?!
Tudi mi ga imamo. Primer. Naša blazno čudna navada je, da vsi jemo solato iz ene sklede.
Se vam zdi ta navada čudna?
Iskreno, že prej se mi je zdela bizarna, po epidemiji pa pravim, ne bom delila. Ne poznam te, ne vem, kakšna je tvoja higiena, imaš viruse, si bolan … pa nisem ne panična, ne prestrašena. Tvoja vilica gre iz ust nazaj v skledo, tudi neznančeva. Zelo rada za mojo mizo gostim različne ljudi, ker tudi doma rada kuham. Pri naju z Urbanom doma, nas je kar naenkrat osem za mizo. V Istri sem naredila kosilo, za mizo smo bili Slovenci in nek tujec. Še predem sem uspela kaj reči, je moja prijateljica že segla v skledo s solato, ta tujec pa je začudeno gledal in komentiral, vi ste čudni. To je tako, kot če bi vsi jedli juho iz iste sklede. Za nas je to nekaj običajnega, nekomu pa, ki to prvič vidi, je bizarno. Še ena izkušnja. Študirala sem v Italiji in večkrat pripeljala domov v Tolmin kakšnega sošolca. Ne bom pozabila sošolca iz Sicilije. Mama je naredila zajčkovo obaro z ajdovimi žlikrofi. On to poje in vpraša, kje je pa glavna jed, ker zanj pašta ne more biti glavna jed, pašta je predjed in žlikrofi so pašta. Vsem za mizo je bilo nerodno, potem še njemu, to je pač ta kulturna razlika. Recimo, Italijan je juho samo, ko je bolan. Če jo naroči, ga vprašajo, če je bolan. Za nas je juha kultna nedeljska jed. Ja, vse prihaja iz kulture prostorov, od koder prihajamo, in še enkrat, iz družine. Recimo primorska kultura mize je čisto drugačna od večine drugih. Za nas je miza pomembna, za mizo se pogovarjamo, dvakrat na dan sedimo za mizo …
Se mi samo zdi, ali je kult hrane sestavni del gostoljubnosti širi po Sloveniji? A je to, kaj bo na mizi, odvisno tudi od tvojega premoženjskega stanja?
No, s tem se ne strinjam. Velikokrat sem opazovala svoj nakupovalni voziček in nakupovalni voziček drugih. Moj je bil skromnejši, vzela sem najboljši jogurt, če ga že jem, mi ni vseeno katerega, nisem vzela nobenega “junk fooda”. Voziček ostalih pa je bil poln sladkih, gaziranih pijač, predelane hrane. Če izračunam, koliko porabim za hrano, ko kuham doma, je to polovica manj, kot porabijo drugi. Vzeti pa si moraš čas, da kuhaš in čas, da kupuješ dobro. Na primer, koliko stane kilogram skute? Pet eurov, to je planinska skuta.
Za razliko od rib, ki so 40 eurov ali več!
Če skuto posoliš, odcediš sirotko, daš v taperver posodo v hladilnik, jo imaš tam lahko celo leto. Beljakovinska vrednost skute pa je podobna mesu in je božanska.
Sta “junk food” in sladkor, ki je tej hrani dodan, da daje občutek sitosti, nekaj najslabšega kar se je v prehrani zgodilo? Ali gazirane pijače?
Prijatelju, ki dela na pediatrični kliniki, sem pomagala pri kampanji proti gaziranim pijačam. Na kliniki so ugotovili, da imajo vsi otroci, ki zbolijo za diabetesom, preveliko telesno težo. Z analizo ugotoviš, kaj družine teh otrok uživajo. Groza. Niti ne zavedajo se, koliko škode naredijo otrokom. Pri predelani hrani nikoli ne veš, kaj je v njej. Ko kupuješ surovo živilo, ponavadi veš, kaj kupuješ in sam dodajaš v hrano, kar tvoje telo potrebuje. Ščepec sladkorja? Popolnoma nič narobe, problem je, če ga je deset žlic in je to vsak dan in v vsaki jedi. Ljudem se ne da več kuhati in tudi ne znajo ali pa se jim zdi to zapravljanje časa. Kupujejo predpripravljeno ali pa predelano hrano. V katerokoli trgovino greš, je polovica hrane predelane. Hrenovke, ravioli, testenine, njoki. Koliko časa potrebuješ za skutne njoke? Natančno sedem minut, se pa moraš s tem res ukvarjati. V predelani hrani je srž problema človekove prehrane danes. Jaz grem na burger, ampak tja, kjer ga delajo iz mesa in so štručka in omake narejene doma. Tako je burger nekaj povsem drugega od tistega, kar mislimo, da je, ko jemo “junk” burger.
Zaradi dolgoletnih izkušenj prepoznavaš hitro hrano?
Seveda, predvsem pa jo prepoznava moj želodec. V takih primerih pomaga dober domač brinjevec ali pa žganje z zelišči.
Ko sem gledala fotografije vaših krožnikov na spletu, sem imela občutek, da so to slike, ki jih je narisal slikar.
To je estetika, kreativa. Ti najprej ješ z očmi, potem ješ z vonjem, 80 odstotkov okusa določpa vonj. Ko zapreš nos in oči in poskusiš hrano, je od 60 do 70 odstotkov sploh ne boš prepoznal. Potem šele pride okus, ambient in vse ostalo.
V gostilni, ki sta jo prevzela s prejšnjim partnerjem, ste bili najprej v strežbi, on pa je kuhal. A ste vseeno kdaj imeli kakšne pripombe na to, kako se je hrana pripravljala? Tako, mimogrede.
Tako se je začelo. Ko sva se s prejšnjim partnerjem spoznala, še nisem končala faksa. V gostilni sem pomagala kot študentka. Potrebovala sem denar, tako sva bila več skupaj in bilo je zanimivo. Najino življenje je bilo brezskrbno. Nisva imela otrok, nisva imela kreditov, ne investicij, gostilna je bila v lasti njegovega očeta. Takrat sva tudi veliko potovala po svetu in jedla. Vikend v Parizu, Londonu, Barceloni. Jedla sva, kar naju je zanimalo. Ko sva se vrnila, sem ugotovila, kakšen razpon je lahko v gostinstvu. Lahko delaš po inerciji, najmanjšem odporu, lahko pa vlagaš v kuhanje vse to, kar sem prej omenila, kako iz enostavnih sestavin, ki definirajo dolino Soče, narediš velike stvari. Vodju kuhinje sem recimo takrat rekla, a ne bi bilo bolje, če ne kuhamo tega, kar kuhajo vsi, pasto skoliero, ker jo imajo radi Italijani. A ne bi recimo polnili raviole s hruško in kuhali v sirovem fondiju? Rekel je, pokaži mi kako se to naredi. Tega nisem znala, ker nisem nikoli delala v kuhinji, samo kreativna sem bila. Sem pa stalno spraševala, a lahko kakšno začimbo več, dajmo malo življenja tej hrani!
Vodja kuhinje je kmalu odšel, potem sta jo vodili dve dekleti, ki sta potrebovali vodjo. V tem času se nam je sistem že sesuval. Valter, bivši partner, je kuhar po izobrazbi in je šel v kuhinjo. Navajen je bil družabiti v gostilni. Vsi so spraševali po njem in medtem ko je on klepetal z gosti, se je meso zažgalo. V kuhinji moraš biti dobesedno za zaprtimi vrati. Potem sem šla v kuhinjo jaz, ker druge izbire ni bilo. Začela sem kot popoln samouk.
So Michelinove zvezdice breme, določajo način kuhanja?
V zvezi s tem je veliko stvari. Hiša Franko je bila uveljavljena restavracija v svetu, ko je Michelin v Slovenijo šele prišel. Podobno se je zgodilo v Mehiki in se bo zdaj v Peruju. Mi vsi smo bili samorastniki. Če si kot mlad kuhar začel v Franciji, si bil standard Michelina, ki si mu sledil. Pri nas ni bilo standarda in tudi kritike ne, dolgo. Še danes jih je zelo malo, ki res vedo, kaj delajo. Predvsem premalo potujejo, je pa res, da si težko privoščijo vsak dan za obrok plačati 500 eur. Ko smo slišali, da bo Slovenija dobila Michelina, sem mojim rekla, ali bodo dve zvezdici ali pa nobena. Zakaj? Hiša Franko je naš dom, ustvarjali smo jo tako, kot smo mislili, da je prav. Tako so nas gostje vzljubili in je ne bomo spreminjali. Lahko smo samo še boljši, ampak koncept mora ostati enak. Lahko imaš tri zvezdice pa prazno restavracijo.
Ko sem se pogovarjala z direktorjem Michelina in me je vprašal, če smo srečni, sem mu pritrdila. Mi obstajamo že nekaj časa in povedala sem mu tudi, da bomo dobili dve zvezdici. Zasmejal se je in dejal, ravno zato ker ste tako drugačni, unikatni, trdo delate in iščete okrog sebe. Še pred dvajsetimi leti bi hoteli imeti foie gras, kaviar in ostrige na mizi. Ker se je svet spremenil, spremenil se je tudi jedec, se je moral spremeniti tudi Michelin. Tudi oni so se morali modernizirati. Kdo hoče danes pojesti sedem tisoč kalorij v enem obroku, kar je povprečen francoski fine dinning? Že večkrat so me vprašali, če so zvezde za nas stres. Ne, naprej delamo tisto, zaradi česar smo bili nagrajeni. Nikoli nismo delali za nagrade. Vsi smo perfekcionisti, imamo kilometrino, naša kuhinja je velika, 40 nas je. Moja glavna kuharica je Američanka, ki je prej delala v treh zvezdicah v San Franciscu. Bolj me je strah tega, da mi bo kdo rekel, tole mi pa ni bilo všeč. Delaš najprej za goste in zase, vse nagrade in nazivi so posledica. Če ostajam pri svojem prepričanju, trdo delam, pazim, da so moja živila čimbolj lokalna, s tem podpiram tudi lokalno okolje. Ne bom rekla, da ne morem zgrešiti, seveda lahko. Če mi vzamejo zvezdico, se mi svet ne bo porušil, zame je pomembno, da je gost zadovoljen.
Kako se odzovete, če gost ni zadovoljen? Ga razumete?
Seveda razumem, zgodi se enkrat na leto. Čutila, ki jih uporabljamo, so zelo subjektivna. Vse to sem predelala s psihoterapevtom, ker sem se preveč vznemirjala, če mi je kdo rekel, ta feta pršuta je pa malo presuha, recimo. Psihoterapevt mi je povedal, da nikoli ne moremo zadovoljiti vseh, objektivno je to nemogoče. Četudi si popoln, te deset odstotkov ljudi ne bo razumelo, ne bo želelo, imajo slab dan. Ker mi ne moremo imeti slabega dneva, vsaka stvar se dela do popolnostije od jutra do večera. Napak ni. Potem pa se moraš soočati s tem odstotkom nezadovoljnih. Zgodilo se je, da mi je gostja rekla, da pekoče ne je in sem ji predlagala, da ji prinesemo pol pol. Ko je pojedla, je priznala, da je bil pekoči del boljši. Predvsem se ne poskušam razburjati, če nisem objektivno kriva, če pa sem, se posujem s pepelom.
Katere začimbe, razen čilija, ki ga redno dodajate jedem, delajo hrano?
Začimbe so življenje. Na dveh pomembnih izletih, kar se začimb tiče, smo bili letos z ekipo, v Indiji in Egiptu. V Indiji so me neprestano spraševali, kaj mi je všeč pri njihovi hrani. Začimbe, sem rekla, vsaka hrana ima svoj okus. Težko rečem, kaj je moja najljubša zbirka začimb ali začimba. Za zelenjavo potrebuješ ene začimbe, za meso druge. Nora sem na kefir lime, limonino travo. Včasih skuham govejo juho, jemo v dveh delih. Prvi dan pojemo juho in meso iz juhe s solato, naslednji dan pa iz nje naredim neke vrste tajsko juho, dodam kefir lime, limonino travo, čili in je popolnoma drugačna. Od mediteranskih timijan, origano, bazilika, rožmarin, žajbelj, odvisno kaj pripravljaš.
Kaj bi svetovala vsem nam, ki radi kuhamo doma? Kaj svetuje najboljša kuharica na svetu? Moja stara mama, ki je imela gostilno, je vedno rekla, imeti moraš ostre nože in česna in čebule ne daj v mrzlo olje.
Česen in čebulo, odvisno od tega kaj rabiš, počasi topim v olju, dostikrat dodam kapljico vode, če ne, takoj zagreni, ker karamelizira. Če vržeš čebulo na močan ogenj, bodo robovi takoj črni, pri česnu je enako. Torej toplo olje in minimalen ogenj. To je potem tudi lažje prebavljivo.
Doma potrebuješ tri dobre nože, ne celo vrsto. Enega, majhnega, ostrega, ki je primeren za lupljenje česna, recimo, nujno dolg nož za daljše reze in še enega, s katerim lahko sekljaš. Potrebuješ dober palični mešalnik, s katerim lahko narediš gladko tudi maso za palačinke. Ponve, tri je dovolj, ogromen lonec za pašte, če ste paštarji, tako kot mi, ker moraš pašto kuhati v ogromno vode. To je to.
Kaj pa kuhanje?
Recimo to, kar sem rekla, pri kuhanju pašte potrebujete velik lonec in ogromno vode. Primorci jemo res al dente pašto in običajno jo skuham do konca v omaki, pomeni, da jo dam v omako res še zelo čvrsto. Torej je ključna količina vode, preciznost pri dolžini kuhanja in občutek. Recimo, buče si niso enake, opazovati jih moraš, ko jih kuhaš. Za pripravo skutnih njokov moraš vedno paziti, kakšno skuto uporabiš. Večkrat malo goljufajo in te skute imajo še veliko sirotke, niso odcejene. Ta skuta je težja in jo lahko dražje prodaš, a za njoke ni dobra. Moraš jo odcediti. Živila moraš opazovati in se ne bati začimb, okusa. Pašto lahko narediš, če imaš šop žajbla, oljčno olje, malo masla, kos sira.
Slovenci so večinoma krompirjevci.
Ravno včeraj sem jedla res dober krompir. Ob hiški, o kateri sem govorila, imamo sicer vrt, ampak še ni nič zraslo, ker kar naprej dežuje. Šla sem na tržnico v Novigrad, kupujem pri nekem fantu, ki ima krasno zelenjavo, zelo dober paradižnik in noro dober krompir. Nabrala sem divje šparglje. Krompir sem, neolupljen, narezala na pol cm debele koščke, ga kuhala v malo vode, ko je skoraj povrela, dodala oljčno olje, vrgla vanj šparglje in malo nduje sem imela doma, zraven še skledo solate in obed je bil popoln. Lahko bi pa uporabila žajbelj namesto špargljev in bi bilo ravno tako dobro.
Obstaja slovenska gastronomija?
Slovenski prostor zelo težko poenotiš v enega, ker smo si tako različni. Slovenija je najmanjša država na svetu z največjo geografsko raznolikostjo, tudi s tem, kaj kje raste in kulturo, ki se spreminja skozi prostor, kjer živiš. Raznolika so tudi zgodovinska dejstva. Živim na italijanski meji, ki se je premikala levo desno. Če pogledaš avstrijsko mejo, so se ljudje selili gor in dol, potem je meja z Madžarsko, ki je še ena kulturna identiteta in potem še hrvaška meja, ki je naša meja z Balkanom. Ljudje so se selili, z njimi pa tudi hrana. Pri nas ima vsaka vas druge značilnost. Zelo težko vlečeš nit. V dolini Soče jemo kobariške štruklje, nikjer ni nič podobnega. Jemo zabeljeno poletno, ki sodi v alpski prostor, delamo friko, sirno župo, nič podobnega ne najdeš drugod po Sloveniji. V eni uri si v Izoli, ješ sardele, skuše, brodet, bakalar na belo. Potem greš v Prekmurje in imaš madžarske golaže, na severu zelje in žgance. Včasih poskušam reči, da je morda štrukelj tisto, kar nas nekako povezuje, ker smo potrebovali neko povezavo. Dejansko je pa takole: ko ješ kobariški štrukelj ali pa zavit skutni štrukelj, sta to dva različna svetova, kot da primerjaš kitajski in japonski njok. Mislim, da bi morali biti bolj ponosni na to, da je naša kulinarika pisana in spodbujati to, da skoraj v vsaki vasi ješ drugače, zato pa je treba obuditi lokalno hrano.
Kje ste najbolje jedli doma in kje v tujini?
Težko je to reči, zelo je odvisno od razpoloženja. Za Slovenijo bi morale biti zgled Valterjeva Polonka v Kobaridu, kjer je obudil stare posoške jedi, ki jih je težko narediti, spoštujem Bujol v Izoli, tudi v hotelu Marina so pridni. Sem bi poslala turiste, ker se res dobro je. Sebe moram izvzeti, ker sebe ne morem ocenjevati. V svetu poulična hrana na Tajvanu, Bangkok in njihova pisana ulična hrana, so pa začeli razvijati tudi restavracije. Včasih bi rekla mehiška hrana, pa zdaj ugotavljam, da ni zame, japonska hrana je pa zame preresna. V japonski hrani pogrešam presenečenja, popolna je tako kot ruske balerine. Tako je popolna, da je dolgočasna. Nekajkrat sem bila v Tokyu in Kyotu, kjer sem jedla najboljše sušije in ribe. Obožujem to hrano, ampak … pogrešam kreativnost. Pa prava indijska hrana, ne moreš nehat jesti.
Veliko ljudi si želi jesti vašo hrano, pa si je ne more privoščiti. Ste kdaj razmišljali, da bi naredili različico Hiše Franko, pa ne Jaz, ki ne bi bila tako draga?
Ne moreš. Pri nas ni glavni problem cena sestavine, vse kupujemo sicer lokalno in nikoli se ne pogajam, je pa delovna sila zelo draga. Če hočeš tak in tak krožnik, ki je popoln, potrebuješ toliko in toliko rok, ki to ustvarja. Sicer pa prirejam veliko dobrodelnih dogodkov, kjer čutim, da je to prav. Septembra gremo v Gvatemalo. Zanimivo, v Sloveniji teh pobud ni. Naredili smo večerjo po poplavah in ves denar donirali dvema starejšima ženskama. Na najini poroki sva zavrnila vsa darila in odprla račun pri Karitasu. Če lahko pomagam, pomagam. Ga pa še ni bilo junaka v Sloveniji, ki bi naše in moje znanje izrabil za nekaj dobrega. Gostinstvo pa je na velikem razpotju, delovna sila je prevzela tempo in iniciativo, mi pa ne moremo višati cene v nedogled, zato veliko lokalov ne zmore več in se zapirajo. To pa je tudi globalni problem, ne samo naš.
Vas zanima več o Ani Roš? Preberite
