Srčni prostovoljec Bojan Tomc vse življenje ostaja sanjač

Malo ljudi ima tako veliko srce kot ga ima Bojan Tomc, ki je pred leti mestni vrvež Kopra zamenjal za idilični objem vaškega okolja v Gračišču. In ravno verjetno zato, ker ga je življenje precej preizkušalo, vendar ni nikoli klonil, je neznansko sočuten tudi do drugih ljudi. To seme sta mu posejali babica Angela in mama Nika. potem pa ga je kar sam skrbno negoval. Oče štirih otrok (en sin Tine je avtist) že vse življenje pomaga drugim. Ob torkih in četrtkih kot voznik prostovoljec pomaga v zavodu Zlata mreža Prostofer v MO Koper, pa tudi v občini Ankaran v zavodu Sopotniki. Nedavno je za svoj prispevek družbi prejel laskavo priznanje Naj prostovoljec Kopra v kategoriji nad 65 let.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Bojan je rojen v Celju, njegova mama Nika je bila samohranilka. Radovedni mladenič je z veseljem hodil v šolo, zanimala ga je kopica stvari, zato je tudi prišel do številnih poklicev. »Najprej sem končal poklicno šolo in dobil naziv finomehanik, nato sem pridobil naziv strojni tehnik, pa strojni inženir, diplomirani ekonomist, univ. dipl. ekonomist, specialist managementa in magister znanosti v managementu. Najprej sem bil konstrukter – projektant, nato vodja projektov, vodja vzdrževanja, podjetniški svetovalec generalist in specialist, sodni izvedenec, skratka ni da ni,« se smeji Bojan, ki se od leta 2000 pa do danes ukvarja s svetovanjem (med drugim ima licenci Japti in Spirit), od leta 1994 pa do danes je imenovan za sodnega izvedenca za strojno stroko, vsa leta pa je tudi prostovoljec.

Hvaležen za sanje in veliko družino

Srčnost in dobrodelnost sta mu v zibelko položili njegova »oma (babica) Angela in mama Nika. »Do štirinajstega leta sem bil edinec, pa sem se moral znajti, tako sem veliko stvari delal pro-bono. V poklicni šoli sem opravil izpite za vzgojitelja in učitelja plavanja, pa sem sedem sezon delal v poletni koloniji v Baški na otoku Krku. Med študijem sem delal v Domu Golovec z otroci s posebnimi potrebami…) kot dežurni vzgojitelj ob vikendih ter učitelj smučanja. Več let sem bil »dedek Mraz« in »Božiček« v vrtcu in v šoli, sedaj pa delam kot voznik v zavodu Zlata mreža Prostofer v MO Koper, pa tudi v občini Ankaran v zavodu Sopotniki. V okviru svetovalnega dela sem veliko storitev naredil pro-bono, pa tudi cenitve kot sodni izvedenec sem delal pogosto pro-bono,« razlaga Bojan, ki je bil od nekdaj nemirnega duha in mu ni bilo težko povsod pognati korenin. Pol življenja je preživel v Celju, pol pa v Kopru. Vmes pa je živel še marsikje: v Zurichu, Gradcu v Avstriji, Zagrebu, Velenju, Izoli in Portorožu.

Bojan kot vzgojitelj
Bojan kot vzgojitelj

Na morju je spoznal tudi svojo ženo Rasto: »Poleti 1989 sem bil prostovoljec vzgojitelj v Baški na otoku Krku. Tam sem na plaži spoznal krasno dekle, s katero sva se poročila leta 1990 in sva skupaj že 35 let. Tisti dan na Krku sem imel obveznost varovati skupino deklic starosti deset let. Vsako sem pred kopanjem namazal z varovalno kremo za sončenje, pa je pristopila Rasta in rekla: »Lahko tudi mene, da me sonce ne opeče?« in to tako simpatično, da sem jo povabil na večerni ples, za kar so navijale tudi moje »varovanke« tisti dan. Rasta je zdravnica že 40 let in takrat se je pojavila »težava«, ker sem jaz živel v Grazu (Avstrija), ona pa v Kopru. Hitro sem se odločil in se preselil v Koper, dobil v Cimos Koper službo in tako ostal ob morju do danes,« pripoveduje Bojan, od leta 2016, ko je prodal hišo v centru Kopra, živi z družino v Gračišču. Bojan je tudi ponosen oče štirih otrok: hčerke Jasmine, sina Tineta, hčerke Jute in še enega sina Anžeta. Obiskovali so škofijsko gimnazijo in uspešno tudi diplomirali na fakultetah. »Jasmina in Tine nimata otrok, Juta ima štiri otroke in čaka petega, Anže ima tri hčerke. Hvaležen sem za sedem vnukov,« je ponosen Bojan, ki hitro navrže, da je njegov sin Tine avtist. Star je 34 let, predlani je bil invalidsko upokojen kot nezaposljiv. A si sam želi delati, zato se je aktiviral in dela v gledališču Koper. »Za hči Jasmino in sina Tineta tiho želim, da bi bila srečna v življenju kljub drugačnosti,« pravi Bojan in prizna, da je bil vse življenje sanjač.

Bojan je najsrečnejši, ko lahko pomaga ljudem.
Bojan je najsrečnejši, ko lahko pomaga ljudem.

Ko izpolniš želje sebi, jih lahko tudi drugim

S svojim zgledom pa kaže, da tiha voda bregove dere. Kajti uspelo mu je izpolniti si svoje največje želje. Če si  je nekaj zelo želel, je za to trdo delal in večinoma uspel. Želel je voziti kajak, pa je leta 1979 nastopil na prvenstvu v nekdanji skupni državi v Zagrebu. Željo po skoku s padalom si je kar trikrat izpolnil v Bovcu. »Želel sem dirkati z avtomobili, pa sem bil leta 2004 pokalni prvak Slovenije v GHD gorsko-hitrostnih dirkah,« ponosno pove Bojan, ki mu je življenje pustilo kar nekaj posledic na zdravju, ki ga sedaj skuša ohranjati z zdravim načinom življenja.

»V otroštvu sem imel hudo nesrečo z zlomom lobanjskega dna in od tedaj imam težji tinitus, potem pa sem leta 2004 doživel še eno nesrečo, kjer se je poškodba ponovila. S tem moram živeti, tinitus je neozdravljiv zaradi poškodbe, okvara sluha mi vpliva na sporazumevanje, zato sem se znašel tako, da sem se naučil brati iz ustnic,« pove Bojan, ki z zaskrbljenostjo spremlja dogajanja v naši družbi. Opaža, da se je družba precej spremenila, vendar žal na slabše. Zdi se mu, da je etike in morale manj, a ne na vseh ravneh.

 

Ne poglejte proč!

Veliko je ljudi, ki so pripravljeni pomagati (so)človeku, ki ne pogledajo proč, ko vidijo nekoga v stiski, ki se zavedajo, da so med nami krhki in ranljivi ljudje, ki potrebujejo pomoč. In eden takšnih je tudi Bojan. Kot je povedal že na začetku, sta mu to privzgojili mama in babica. »Moja mama je bila statistik in nikoli ni vozila avta, tudi izpita ni nikoli opravljala. Zato sem si rekel, da bom družbi najbolje vrnil, kar mi je dala s tem, da vozim kot prostovoljec. To delam za Ankaran ob torkih in za MO Koper ob četrtkih in še kakšen dan v tednu. Imam namreč tudi obveznosti do vnukov, ki jih vozim na plezanje, v glasbeno šolo, k verouku, na plesne vaje, vskočim pa vselej, če kateri zboli ali ima kdo od staršev obveznosti,« razlaga simpatični sogovornik, ki mu priznanje veliko pomeni. »Tudi zato, ker se navzven trud prostovoljstva ne vidi. Sam se tudi ne promoviram, saj mi je osnovni cilj, da pomagam starejšim pri obiskih zdravnikov, lekarne, trgovine, storitev fizioterapije, okulistike, pedikure in manikire, tudi frizerja, skratka pomoč ljudem, ki nimajo svojcev za to pomoč. In to si želim početi tudi v prihodnje. In ne samo širše, temveč tudi med najbližjimi, v družini. S svojim zgledom skušam otrokom in vnukom podati kakovost vzgoje in jim pomagati tam, kjer sam nisem bil deležen pomoči,« sklene ta srčni mož.

 

bojan tomc
Za »dušo« pa si je izpolnil številne želje – med drugim po dirkanju z avtom.
Nepozabni spomini

Leta 1987 je bil Bojan spremljevalec tetraplegikov v Novigradu v Istri. S kolegico sta peljala gospo na vozičku na sprehod. Mlad fant si je »izposodil« očetov avto in se peljal na divjo vožnjo. Že po hrupu motorja je slutil, da nekaj ne bo v redu. In nagonsko je porinil voziček, kolegico in sebe na sredo ceste. Fant pa ovinka ni izpeljal in jih je le oplazil, da so vsi trije zleteli po cesti. Na srečo vsi nepoškodovani. Fant je bil bled kot stena in takoj mu je zaplenil ključe od avta. Nazaj jih je dobil pri očetu, ki mu je odčital lekcijo…