Zadnjič sem odhajala s sestanka v Ljubljani, in ker so popravljali cesto za Bežigradom, sem malo zašla in se znašla pred neznanim, velikim belim objektom. Ko sem stopila iz avta, sem jo šele dobro videla- veliko, belo, asketsko džamijo. Hodila sem proti čudoviti arhitekturi, ki se je bleščala v soncu, in počutila sem se kot turistka v tujem mestu.
Čisto počasi sem prehodila svetleče bel trg med molilnico in knjižnico, med minaretom in vrtovi z bazeni, ki se v kaskadah spuščajo proti restavraciji. Dovolili so mi na hitro v molilnico, v kateri se je skozi kupolasto stekleno nebo prelivala svetloba. Obšel me je občutek svetega, in to tako močno kot v koprski stolnici ob orgelskih zvokih, ki se pnejo skozi cerkvene ladje. Hanif Kureishi, angleški pisatelj, pravi, da imamo mi, sekularni, simbolizem, religijo znotraj religije; v njem so slikarstvo, glasba, arhitektura in vse umetnosti – tako kot ima njegov junak vero, ki ga lahko privzdigne nad to džunglo zveri, ki žrejo druga drugo …
Moja stara mama mi je nekoč, ko sem bila še majhna, zelo jasno razložila pojem svetosti. Stali sva pred staro, uokvirjeno ilustracijo iz časopisa, ki je visela v veži. Na njej je bila upodobljena majhna deklica, ki je hodila po brvi nad deročo vodo. Nad deklico pa je kot velik ptič lebdel bel angel z velikimi krili. Povedala mi je, da imam svojega angela, ki me varuje pred težavami in hudobci. In ko sem jo vprašala, kje je ta angel doma, je rekla, da v cerkvi. In ker v cerkev nismo hodili, sem si jo predstavljala kot neke vrste internat za angele. In svet se mi je zdel varen, ker je urejen.
Ta občutek urejenosti sveta me še vedno navdaja ob obisku različnih cerkva. Mesta, ki sem jih obiskala, so velika prav zaradi svoje živopisnosti, prepletanja kultur in verstev. Koper že nekaj časa čaka na novo pravoslavno cerkev. Morda bo njena arhitektura tako bleščeča, kot je džamija arhitektov Bevk -Perović, morda bo prispevala k novi, sodobnejši podobi mesta. Prav gotovo pa bodo v njej živeli angeli, ki bodo otroke spremljali po nevarnih poteh.
