Res je zanimivo, koliko različnih ljudi je na svetu. Koliko kultur, jezikov, barv polti in koliko novih subkultur se z leti razvija in sčasoma postanejo del nas. Del našega življenja in sveta.
Japonska je od nas oddaljena dobrih 9.000 km in čeprav se nam zdi še tako nedostopna, smo povsem nevede rasli z njo. Hvala italijanski televiziji. Hvala risankam. Hvala animam.
Se vam zdi čudno? Tudi meni bi se, če ne bi izvedela, da je ena izmed anim risanka Sailor Moon.
In prav ko slišimo besedo »risanka«, nemudoma pomislimo na otroka in na otroško risanko. Na risanko, ki ni namenjena odraslim. Mi ne gledamo risank, mi gledamo filme. In čeprav ob besedi »anime« pomislimo takoj na »risanke za otroke«, so le te daleč od tega.
Anime so japonske animirane risanke za vse starosti (sicer bolj primerne za odrasle kot otroke). In prav v njihov svet me je popeljala Valerija Lyubchyk, 21-letna Ukrajinka, ki se je še kot otrok s starši preselila v Piran.
»Že kot majhna sem rada gledala risanke, še posebej Sailor Moon na italijanski televiziji. Nevede sem že gledala anime in se zaljubila vanje. Njihov stil mi je bil v trenutku všeč, veliko bolj me je privlačil od ostalih »risank« in kmalu sem tudi sama poprijela za svinčnik in pričela risati. Potem sem šla dlje in se v pustnem času želela obleči v like. Najprej mi je kostume šivala mama, ne samo meni ampak tudi sestri, in potem sem se tega lotila sama. Začela sem šivati, navdih pa sem dobila iz junakov anime.«
Kaj pa sploh ta beseda pomeni?
»Gre za skrajšano verzijo besede animacija. Sčasoma se je tako prijela, da v trenutku, ko človek reče anime, se vsi takoj spomnimo na ta japonski stil risanja. Anime imajo veliko žanrov, liki imajo velike oči, barvane lase in posebne kostume. Sama zelo rada delam oklepe, kdaj iz risanih junakov, kdaj pa iz video igric. Unikatni so. Tega v realnem življenju ni mogoče videti, v domišljijskem pa je. In prav to je čar anime, da nimajo mej. Gre za čaroben svet. Filmi so lahko fantazijske narave, vendar pri risanju lahko človek uživa v pestrosti svoje domišljije.«
Kakšna pa je razlika med anime in risanko?
»Ko slišimo besedo risanka, se nemudoma spomnimo na Čebelico Majo, na specifično risanko za otroke, anime pa so v vseh žanrih. Grozljivke, akcijske, so za vse starosti, vendar bolj namenjene odraslemu občinstvu. Nekatere so zelo zapletene, veliko je simbolizma. Sploh psihološke anime imajo raznorazne simbole in vsakič ko jih pogledamo, vidimo nekaj novega. Je kot nekakšna igra.«
Gre pri animah za serijo risank? Jih je več ali je le eno poglavje?
»Anime izhajajo iz Mange. To so japonski stripi. V bistvu je veliko anim oglas za stripe. Velikokrat anime sestavlja 12 epizod, nadaljevanje pa je v stripih. So nekakšna promocija za Mange.«
V Izoli obstaja Društvo Animov, ki vsako leto priredi konvencijo na to temo.
»Sčasoma sem prek Facebooka izvedela za društvo in za njihovo konvencijo. Takoj sem šla pogledati in spoznala organizatorje ter počasi tudi sama pomagala na konvenciji. Seveda sem si želela najti sebi podobne ljudi, s katerimi bi lahko govorila o stvareh, ki me zanimajo. Neizmerno pa sem uživala tudi v pripravi svojih kostumov. Zelo lepo se mi je bilo obleči v kakšnega junaka, lika iz risanke ali video igrice. Veliko ljudi je prepoznalo moj lik in se želelo z mano fotografirati. In to me je popeljalo k šivanju vse lepših in bolj zahtevnih kostumov. V Ljubljani obstajata še dve večji konvenciji, in sicer Makkon in Na meji nevidnega. Čudovita sta. Tam se pa res zberemo vsi, iz vse Slovenije in uživamo v druženju. Na teh večjih konvencijah lahko tudi tekmuješ v kostumih in zmagovalec gre na Evropsko tekmovanje, kjer podeljujejo denarne nagrade.«
Priznam, da me je Valeria kar navdušila nad njenim svetom. Način, kako ga opisuje, sreča, ki žari iz njenih očeh in ljubezen, ki jo je čutiti v vsaki njeni besedi, te kar prevzame. Lepo je videti nekoga, ki je tako zavzet za neko stvar.
»Tako zelo me vse to zanima, da sem šla v Maribor študirati tehnologijo tekstilnega oblikovanja. Tudi moja cimra se zanima za anime, lepo je z njo deliti misli in ideje. Sem zelo kreativen tip, ki ne more stati na miru. Tudi če ležim in gledam TV, moram nekaj delati z rokami in šivanje mi zelo pomaga. Nenehno šivam. In to se mi obrestuje. Od leta 2016 sem zašila že kar nekaj kostumov in z enim sem lansko leto na tekmovanju osvojila 2. mesto.«
Kakšne like pa imaš rada?
»Obožujem like z roza lasmi. Ne vem zakaj, ampak mi je ta estetika zelo všeč. V animah je barva las nekako povezana z osebnostjo lika. V novih kostumih naredim tudi fotošuting, vse fotografije si lahko ogledate na mojem Instagram profilu (kawaii_ClearCat).«
Misliš, da so anime pri nas še tabu tema?
»Vse več ljudi jih pozna, vse več mladih se zanima zanje. Edino starejše generacije tega ne razumejo, ker tega niso vajene. Povsod po svetu je že na tisoče majhnih subkultur, ki sčasoma privabljajo vse več ljudi in postajajo vse bolj popularne. Pri nas na Obali pa je res težko, da kdo ne bi videl vsaj ene anime, zaradi italijanske televizije, kjer jih prikazujejo.«
O čem pa sanjaš?
»Rada bi, da moj hobi postane realnost. Da preide v bolj stilizirano zadevo. Svojo inspiracijo iz anim želim pretvoriti v modna oblačila, ki si jih lahko oblečemo vsak dan. Želim ustvariti povezavo med tema dvema svetovoma. Med realnostjo in fantazijo. Želim ustvarjati unikate.«
Mislim, da Valeria ne rabi prav nič skrbeti! Če bo še naprej poslušala svoje srce in počela stvari s tako strastjo, kot jo čutim ob pogovoru z njo, so ji vsa vrata odprta. Srečno!
Klara Beltram
