Igralska zasedba predstave Jugoslavija, moja dežela se je ponovno zbrala. Ravno v teh dneh zaključuje turnejo po Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Prijedor, Banja Luka, Gradiška in Zaječar so kraji, ki so v oktobru gostili to večkrat nagrajeno predstavo. Morda se igralci v Koper vrnejo še s kakšno novo nagrado, a to v trenutku nastajanja teh vrstic še ni znano. Kaj je tisto, kar navdušuje gledalce in strokovno publiko? O čem govori predstava, ki je nastala po istoimenskem romanu Gorana Vojnovića?
Slovenski filmski in televizijski režiser ter scenarist, pisatelj in kolumnist je osnovo za roman Jugoslavija, moja dežela vzel iz resnične zgodbe oficirskih otrok, s katerimi se je do svojega enajstega leta vsako poletje družil v Pulju. Nekega dne so ti otroci preprosto »izginili« in njihova poletja verjetno nikoli več niso bila tako brezskrbna kot tista na hrvaški obali.
Humorno pripovedovanje tragične zgodbe
Predstava, ki je nastala v koprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung, pod katero se podpisuje režiser Marko Misirača, je predstava o odnosih, družinskih in prijateljskih, ki so bili s pojavom vojne med bratskimi narodi na območju nekdanje skupne države pod hudo preizkušnjo. Z razliko od dežurnih nacionalistov v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, predstava ne išče univerzalne resnice in ne ponuja odgovorov, še manj pa sodb, ki bi jih želel nekdo slišati. Ponuja vprašanja in dvome. Gledalec hitro ugotovi, da gre za družinsko dramo in nič več kot to. Sicer pa, kaj je lahko več kot drama, ki se dogaja znotraj temeljne celice družbe, družine?
Zgodba, v kateri glavni junak Vladan Borojević išče očeta Nedeljka, oficirja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, danes vojnega zločinca na begu pred oblastmi, je tesnobno potovanje, na katerem se mora mladi človek soočiti s svojimi življenjskimi travmami, strahovi in ponovno najti svojo identiteto. Kljub temu v predstavi ne manjka zabavnih vložkov in komičnih situacij. Zgodba se vendarle dogaja na Balkanu, kjer se vsak še tako resen položaj obravnava s ščepcem humorja. Režiser Misirača je to lastnost narodov nekdanje države mojstrsko vpletel v igro, kar da gledalcu občutek, da bo na koncu vse tako, kot mora biti.
Sedem nagrad in še jih štejejo
Po trenutni turneji se bo števec odigranih predstav Jugoslavija, moja dežela ustavil pri številki šestnajst. Pričakovati je, da bo poskočil tudi števec nagrad, ki jih je trenutno sedem. Prva v Sloveniji je prišla v obliki tantadruja za predstavo v celoti. Režiser Misirača ob tem ne skriva navdušenja: »Priznam, da sem več kot zadovoljen. V kratkem času smo imeli veliko predstav in osvojili sedem pomembnih nagrad. Zanimanje za predstavo še vedno narašča. Prejeli smo tudi čudovite kritike uglednih kritikov iz Slovenije, Srbije in BiH. Vse to potrjuje, da naš trud pri postavljanju predstave ni bil zaman. Čustvena, ganljiva, a hkrati duhovita zgodba Gorana Vojnovića premaguje predsodke, kjerkoli se pojavi. Občinstvo prepozna naše namere in toplo pozdravlja izjemen igralski ansambel, ki ga sestavljajo igralci iz Kopra, Banja Luke in Prijedora.«
Decembra prihaja Jugoslavija, moja dežela ponovno v naše kraje. Slovensko občinstvo si jo bo lahko ogledalo v soboto in nedeljo, 4. in 5. decembra, v Gledališču Koper.
Matej Sukič
