Kako komentirate zasuk predstavljenih usmeritev Ministrstva za zdravje po odstavitvi ministra Loredana?
Alojz Ihan je v enem svojih najostrejših komentarjev v Delu primerjal zavzetost vlade pri reševanju hiš z reševanjem čakalnih dob in v svoji analizi 13.9.2023 predstavljenih Usmeritev zdravstvene politike Ministrstva za zdravje ugotavlja, da se glede na povedano na tiskovni konferenci še leta ne bo nič spremenilo. V resnici je videti, kot da so neurja razlog, da se skoraj
ne razpravlja več o reformi zdravstvenega sistema in o nujnih ukrepih, ki bi bili potrebni za odpravo čakalnih dob. V predstavljenih usmeritvah zdravstvene politike je administrativno našteto nekaj možnosti za izboljšave obstoječega zdravstvenega sistema, a v kriznih časih bi ljudje od ministrstva pričakovali kaj več. Pojasniti bi morali tudi strokovne podlage za ukinitev zelo hitrih napotnic, saj bo s tem manj možnosti za bolnike, ki imajo stanja, ki zahtevajo res hitro obravnavo. V okulistiki je tak primer nenadno nastala vlažna degeneracija makule, ki jo je optimalno začeti
zdraviti znotraj enega meseca. Z napotnico hitro bodo lahko termin dobili v treh mesecih, kar bo že prepozno za optimalno zdravljenje.
Kaj prinaša nova regulativa na vašem področju?
Ministrstvo je v komentarju ob izdaji Uredbe o določitvi izbranih vrst zdravstvenih storitev za katere se zagotovi plačilo po realizaciji napisalo, da je pri vključitvi v seznam vlada upoštevala tudi tiste vrste zdravstvenih storitev, pri katerih število čakajočih pacientov nad najdaljšo dopustno čakalno dobo po podatkih NIJZ na dan 1. avgust 2023 presega 1.500 in število čakajočih pacientov na isti datum presega tudi povprečno 6-mesečno realizacijo programa v letu 2022. Na operacijo sive mrene je 1.8.2023 nedopustno dolgo čakalo kar 5.573 bolnikov, pa kljub temu ni bila uvrščena na seznam storitev, ki so plačane po realizaciji, čeprav so se čakalne vrste v času trajanja interventnega zakona na ta poseg, kot je znano, učinkovito krajšale. Ministrstvo tega nikjer ni pojasnilo.
Kaj pa se vam v predstavljenih usmeritvah zdi pozitivno?
V napovedniku Ministrstva za zdravje lahko tudi preberemo: »Povečana bo dostopnost do zdravstvenih storitev, izboljšani bodo izidi zdravljenja preko izmenjave dobrih praks med zdravstvenimi izvajalci, hkrati pa bo z razvojem in optimizacijo organizacije dela ter procesov zmanjšana neenakost med prebivalci na ravni države in posameznih regij«. V skladu z napovedjo zmanjšanja neenakosti med posameznimi regijami v omenjenih Usmeritvah ministrstva bi bilo nujno povečanje obsega programa operacij v južno Primorski regiji. Prav bi bilo, da bi se storitve na vseh področjih medicine prilagodile številu prebivalcev v posamezni regiji in, da južno Primorska regija, ki jo pokriva izpostava ZZZS Koper pri tem ne bi bila diskriminirana.
Zakaj je pri tem posebej izpostavljena Obalna regija?
V času trajanja Loredanovega interventnega zakona so se čakalne dobe za operacijo sive mrene na Obali močno skrajšale. Po ukinitvi plačila po realizaciji se bodo zopet zelo podaljšale, saj imajo izvajalci na Obali najmanjši obseg odobrenih operacij sive mrene na število prebivalcev v državi in skoraj dvakrat manj kot v severno Primorski regiji. V kolikor programa Ministrstvo ne bo povečalo,
bodo bolniki z Obale spet prisiljeni potovati na operacijo v druge regije in s tem obremenjevali svojce, ki bodo jemali proste dni in s tem sebi in družbi povzročali spremljajče stroške, ki jih nihče ne vrne. Ni potrebno pojasnjevati, kako slab vid vpliva na vse življenjske aktivnosti in kvaliteto življenja, starejšim, zlasti tistim, ki živijo sami, pa veliko pomeni, da lahko kvalitetno uslugo dobijo čimbližje domu. Slab vid zaradi sive mrene je mogoče učinkovito odpraviti in s tem bolnikom vrniti voljo do vseh življenjskih aktivnosti, zelo pomembno pa vpliva tudi na varnost v prometu. Upamo lahko, da bodo nove usmeritve Ministrstva za zdravlje tudi obalnim bolnikom omogočile enak dostop do te pomembne storitve, kot jo imajo prebivalci drugih regij v Sloveniji.
Kako pa bi vi pristopili k problemu čakalnih dob?
Če želimo res skrajšati čakalne dobe, bi morali najprej določiti prednostne storitve, ki bi jih krili iz solidarnostno pridobljenih sredstev, manj pomembne in nadstandardne storitve pa bi se krile iz lastnih virov, ki bi morali ostati prostovoljni in bi se pacienti sami odločali, ali jih želijo plačati sami ob izvedbi oz. skleniti ustrezno nadstandardno zavarovanje. S tem bi tudi komercialne zavarovalnice, namesto, da razvijajo paralelni zdravstveni sistem, tržile dopolnilna in nadstandardna zavarovanja, kot je to v razvitih evropskih državah. Glede na to, da imamo zdravnikov premalo, bi morali izkoristiti vse zmogljivosti, ki jih imamo v državi, ne glede na to, ali izvajalci sodijo v državno ali zasebno sfero. S tem bi dobili učinkovit sistem, kjer bi konkurenčnost zniževala cene, svoboden izbor s strani pacientov pa bi bil glavno gibalo kvalitete izvajalcev. Pacienti bi hodili tja, kjer bi dobili bolj kvalitetno uslugo in ne k izvajalcem, ki imajo že leta trajno zagotovljen večji obseg programa in se jim za kvaliteto ni potrebno truditi, kot je to sedaj.
Če bomo vrhunskim zdravnikom prepovedali dodatno delo in jih želeli »zakleniti« v državne zavode, kjer veljajo načela plačne uravnilovke, bodo najboljši odšli, če ne k zasebnikom, pa v tujino. Beg možgan v medicini že postaja zaskrbljujoč trend. Zato bi morala biti skrb to, da bi najboljši ostali, ključna za ohranjanje kvalitete vrhunskega terciarnega zdravstva. Zaradi prenizkega financiranja najtežjih storitev so terciarni centri v stalnih izgubah, vrhunskih zdravnikov pa zaradi toge zakonodaje ne morejo ustrezno nagraditi. V tujini za vrhunske strokovnjake, ki delajo najtežje operacije in storitve obstajajo drugačna merila, pri nas pa vlada vse večja uravnilovka. Namesto, da bi povečali vrednotenje najtežjih storitev, so tako tudi terciarni zavodi prisiljeni v borbo za čim več enostavnejših storitev, ki jim prinašajo dohodek. To na drugi strani povzroča preobremenitev vrhunskega kadra z enostavnejšimi rutinskimi posegi (v naši stroki je to npr. zdravljenje degeneracije rumene pege), ki jim jemlje energijo za uvajanje novih metod, raziskovalno delo in izobraževanje, kar je pogoj za razvojni preboj. Rutinske storitve bi lahko opravljali vsi ustrezno usposobljeni področni specialisti. Skratka, piramida vrednot v zdravstvu je obrnjena na glavo.
Kaj smo se po vašem naučili iz »stresnega testa« ministra Loredana?
Dejansko je bil stresni test zelo koristen pokazatelj tega, kaj naše zdravstvo dejansko zmore in bi moral biti predmet analize zdravstvene ekonomike. Dokazal je, da v javnih zavodih v rednem delovnem času zdravniki ne počivajo, da bi lahko popoldan delali za denar. Mit o tem, da bi bilo mogoče zdravnikom v javnih zavodih kar čez noč zelo povečati storilnost, je torej za vselej padel. Zaradi rigidne zakonodaje se javni zavodi ne morejo čez noč prilagoditi za delo v popoldanskem času. Ker so koncesionarji to zmogli in naredili (zaslužili) preveč, je bil interventni zakon ideološko »izbrisan« skupaj z odstavljenim ministrom in označen kot prikrit poskus privatizacije javnega zdravstvenega sistema, ki je, kot vemo, skozi dobaviteljske verige že dolgo privatiziran. Kot da koncesionarji niso del javnega sistema in, kot da storitve, ki so jih opravili, niso koristile ljudem in vsaj deloma skrajšale čakalnih dob. V vse medije se vrača retorika različnih »iniciativ« in »inštitutov«, da je javni sistem (beri državni sistem) in ukinitev »dvoživk« edina rešitev naših težav. Prepovedi bodo le še podaljšale čakalne dobe in povzročile še večji eksodus zdravnikov. Pri tem pacienti v tem sistemu, ki obljublja vse, daje pa malo, še naprej čakajo, zbolevajo in umirajo. Eklatantni primer tega je tudi nesojeni celjski center za srčno kirurgijo, ki ga je z lastnimi sredstvi postavil mednarodno priznani kirurg prof.dr.Tomislav Klokočovnik, in mu zaradi nesmiselnih formalizmov ne dovolijo delati. Kot da Sloveniji nimamo čakalne dobe za srčne operacije in imamo vrhunskih operaterjev že preveč ? Se je ob takem primeru še potrebno spraševati ali nam je tu res pomemben bolnik ali le ohranitev rigidnega centraliziranega sistema, kjer z našim solidarno zbranim denarjem upravlja odtujena državna administracija?
