Ampak kje je meja
Koprski župan Aleš Bržan se začudi, če mu kdo očita, da se pri državi ne postavi dovolj glasno za svoje mesto in regijo. Razume sicer, da je bil Koper vedno nekakšen slovenski paradni konj. Vsaj tedaj, ko se je bilo treba hvaliti z razvojem in ne slutenim potencialom mesta in morja.
V vseh delih Slovenije se znajo močno postaviti za svoj prav in država jih res težko presliši. Ko na primer Novogoričani zahtevajo odprto mejo in sobivanje z Gorico, kot zahtevajo Korošci tretjo os, kot Štajerci, ki zahtevajo hitrejši potniški vlak do prestolnice, ukinitev vinjet na desetih kilometrih hitre ceste, ali pa ko se majhna krajevna skupnost upre državni birokraciji, če bi slučajno hotela mimo njihove volje graditi vodovod ali obnovljive vire energije za Istro.
Istrani pa so lepo tiho. Pride tajkun in jim sesuje desetletja z žulji grajeno gospodarstvo, 20 let že čakajo na tir, a o njem odločajo nekje v Budimpešti. Hočejo vodni vir, a se morajo zadovoljiti z vodovodom, ki ga je pred 85 leti postavil Benito Mussolini. Hočejo tranzitno cesto v Istro, a po 18 letih še ni prostorskega načrta. Naključja?
Župane volimo zato, da bi Istro vpisali na zemljevid sveta. Hkrati nas »drugi« prodajajo malce enim, malce drugim. Na primer hrvaškim tajkunom, ki ob prvi priliki zaprejo nekoč paradni hotel Metropol. Četrtino portoroških hotelov so zaprli, njim je seveda vseeno, če domačini malce nergajo po družabnih omrežjih.
Mislite, da županova beseda res nima nobene teže, ko gre za Luko z železnico vred, za vodo in druge konje? Tistih,ki garajo in živijo v Istri, ne vprašajo nič. Kaj mislite, koliko milijard evrov bi morala tehtati beseda prvega moža glave Istre? A kljub teži ga odpravi zadnji kmet na šahovnici. Zato, ker o Istri odločajo interesi posameznikov. Ko o usodi teh krajev odločajo in smetano pobirajo drugi, so župani in Istrani v glavnem tiho. Povsod po državi je jasno, kdo je pri njih gospodar, samo tukaj puščajo vtis, da je Istra nikogaršnja zemlja oziroma zemlja tistega, ki si jo vzame. Ampak nekje je meja vsemu temu.
Boris Šuligoj
