Ali bi jaz na svojem dvorišču lahko odprl burekdžinico, sladoledarno, farmo prašičev, tovarno mila, železarno, 60 metrov visok razgledni stolp, diskoteko na prostem, industrijo usnja, …? In to, ne da bi kogarkoli kaj vprašal? Kaj pa, če bi lastnika parka v Portorožu prosil (in podmazal s »tekočimi argumenti«), da tudi jaz postavim brunarico ali plastičen iglu, v katerem bi cvrl krompirček in kranjske klobase? Bi to šlo? Enim to uspeva s prodajo hitre hrane, z ocvrtimi lignji, sladoledom, še raje s kičastimi spominki. In to brez dovoljenj.
Medtem, ko slavni Portorož konkurira z burekdžinicami in brunaricami, na severnem Primorskem tekmujejo z Michelinovimi zvezdicami. Medtem, ko v Bohinju omejujejo turistični obisk ob jezeru, lahko strunjanski park obišče teoretično tudi milijon ljudi.
V Portorožu vsaj 30 let govorijo o tem, kako bi morali razvijati butično ponudbo za tiste, ki so pripravljeni odšteti več. Hkrati sta država in občina naredili vse, da temu ni tako, nekateri pa bi še morje razprodali. Ko se pojavi kdo, ki bi uredil plažo za zahtevnejše goste, mu zavistneži pošljejo kriminaliste. Niso pa sposobni učinkovito ukrepati proti zaprtemu hotelu in sramotno zaprti plaži, zaprtem bazenu z gnijočo vodo, proti kramariji, razritih ulicah in neustrezni gostinski ponudbi. Namesto, da bi takšne posle kaznovali, dobimo od občinske uprave lakonične odgovore, kako se nič od tega ne da narediti.
Večina »pogumno« vali krivdo na župana, čeprav so ga sami izvolili. Zato naj raje premislijo, kaj lahko naredijo, da čez dve leti ne ponovijo napake in ne ustvarijo še bolj konfliktne družbe, še slabšega položaja od sedanjega. V občini, kjer je tako težko preudarno voliti, je toliko težje biti dober župan. Če župana ne podpirajo niti njegovi volivci, je lov na javne trofeje odprt. V takem največ zasluži tisti, ki si največ upa. Na divjem zahodu dobro živijo zgolj posamezniki z velikimi revolverji. Zato je vse manj zvezdic in vse več hitre in uvožene hrane. Prej ali slej pa bodo slabše živeli vsi.
Boris Šuligoj
