Številni ga poznajo kot trenerja in strastnega ljubitelja nogometa. Drugi ga poznajo kot dolgoletnega zaposlenega v podjetju Okolje Piran, kjer zadnji dve leti opravlja funkcijo direktorja. Zdaj pa se bo preizkusil še v novi vlogi — pisec knjige. Za pisanje se je odločil v čast 100. obletnici piranskega nogometa, ki jo praznujejo letos. Z gospodom Nesetom smo se pogovarjali o nogometu, ‘najlepšem igrišču na svetu’ ter različnih zgodbah, ki jih odkriva na svoji pisateljski poti.
“To, kar delam, je kot da analiziram DNK kluba. Zato sem si rekel — vedeti moram, kje je tista točka, ko je nekdo rekel: leta 1925 se je v Piranu začel nogomet,” pravi Dulai.
S to mislijo je začel brskati po piranskem arhivu in pregledal vso razpoložljivo dokumentacijo iz tistega časa. Prebijal se je skozi gore papirjev na najrazličnejše teme. Pri tem sta mu pomagala gospod Venčeslav Japelj in nekdanji nogometaš in trener Danilo Sergaš. “Pregledali smo vse — in nismo našli nič,” priznava Dulai.
Nato so kontaktirali italijanskega avtorja Di Benedetta, ki je napisal knjigo o izolskem nogometu. Usmeril jih je na časopis Il Piccolo, ki hrani digitalizirane izvode vse od leta 1881. Klub Izola svoje začetke uradno šteje od prve zapisane tekme leta 1923 — njihov nasprotnik pa je bil prav nogometni klub Piran. Po drugi strani pa Piran svoje začetke šteje od prve uradne tekme.
Dulai je nato raziskovanje zastavil kronološko. A včasih, tudi po štirih dneh brskanja po arhivih, starih časopisih in drugih dokumentih, starejših od 50 let, ne najde nobene sledi. V takih trenutkih se rad vrne v bližnjo preteklost, obudi spomine in si nabere energijo za nadaljevanje raziskav. “Podatke je treba pregledovati natančno, saj se nogometne novice pogosto skrijejo med druge teme,” razloži.
Pomemben del informacij je našel tudi v knjigi Silvana Prodana “Istra vsepovsod”, kjer eno poglavje govori prav o nogometu. Omenjeno je tudi nogometno igrišče v Luciji s številnimi podrobnostmi. “Tudi na tak način pridemo do informacij,” doda Dulai.
“Odkar sem začel pisati knjigo, me kontaktira veliko ljudi, ki delijo svoje spomine in zgodbe. Včasih v časopisih ni bilo običajno, da bi pisali imena igralcev. Zato iščemo stare fotografije in nato poiščemo starejše ljudi, ki bi morda prepoznali igralce.” Tako se zgodba širi in dopolnjuje, vsak dan pa pridejo na dan nove zanimive pripovedi. Najstarejši še živeči član nekdanje piranske ekipe je Marjan Tomšič, ki živi v Piranu.
Vrhunci in padci
Zgodovina piranskega nogometa je polna neodkritih zgodb. Raziskovalci so v dokumenetaciji našli podatke, ki razkrivajo, da je Piran imel več igrišč – v Seči, Luciji in Strunjanu.
V devetdesetih letih je Piran doživel svoj nogometni vrhunec, ko se je klub skoraj izenačil s Koprčani, ki so vedno veljali za močnejše tekmece. Športni uspehi so prinesli tudi množično podporo publike, igralci pa so postali lokalni junaki.
Leta 1998 pa je klub doživel hud udarec – propad. Na njegovi osnovi je bil ustanovljen nov klub Portorož Piran, ki je začel v najnižji ligi. Kljub temu je nogometna strast v mestu ostala živa.
Najlepše igrišče na svetu
V začetku 60-ih je nastalo nogometno igrišče, ki ga mnogi še danes opisujejo kot eno najlepših na svetu — ne le Pirančani, ampak tudi obiskovalci od drugod. Dulai je prišel do originalnih projektnih načrtov igrišča: “Zanimivo je, da je projekt izpeljan popolnoma enako, kot je bil zasnovan. Projekt je pripravil arhitekturni biro Stanka Bloudka. Pri gradnji je prostovoljno sodelovalo veliko občanov občine Piran” z navdušenjem pove Dulai. Piranskemu stadionu bo v knjigi posvetil posebno poglavje s pripovedmi o njegovem nastanku in gradnji.
Piran je skozi svojo 100-letno nogometno zgodovino dal kar štiri igralce za slovensko reprezentanco, to so Patrik Ipavec, Matej Rožič Mavrič, Andraž in Aljaž Struna. Dal pa je tudi trenerja vratarjev v državni reprezentanci: Danila Sergaša. Nekateri med njimi so bili tudi Dulajevi soigralci, vsak pa bo s svojo zgodbo prispeval pomemben delček k nogometni pripovedi v nastajanju.
Piranski nogomet: Med preteklostjo in prihodnostjo
Njegova raziskovalna pot se nadaljuje, z vsakim odkritim dokumentom pa se piranska nogometna zgodba še bolj razjasnjuje.
Nogomet v Piranu je več kot le igra – je del identitete mesta. Z obujanjem preteklosti in vlaganjem v mlade generacije se zdi, da prihodnost piranskega nogometa le ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Danes v Piranu članske ekipe ni, a klub se lahko pohvali z več kot 200 mladimi nogometaši do 19. leta starosti. Športni delavci, večinoma prostovoljci, si prizadevajo otroke pripeljati v šport in jim privzgojiti zdrav način življenja ter prave vrednote.
V čast velikemu jubileju piranskega nogometa bodo letos organizirana različna srečanja in proslave. Dulai namerava svojo knjigo dokončati do novembra, še ena velika novica pa je ideja o ponovni vzpostavitvi članske ekipe.
