Baletke so bile dive, na prvi pogled krhka dekleta, ki so v resnici močna kot konji, so ljudje od nekdaj verjeli, kar ne preseneča, saj na odru lebdijo kot vile in stopicajo.
Carlotta Grisi je umetniško ime, ki se v baletnih krogih šepeta s strahospoštovanjem. Caronne Adele Giuseppina Maria Grisi, kot ji je bilo v resnici ime, je bila namreč s svojim izjemnim talentom muza koreografom svojega časa in po rodu Istranka. V sosednji Vižinadi je 28. junija 1819 prijokala na svet v družino pevcev. Tudi sestrični Giuditta in Giulia sta se zapisali v zgodovino kot izjemni, mezzosopranistka in sopranistka. Čeprav je pevski talent podedovala tudi sama in se tudi izobraževala kot glasbenica, pa je Carlotta zase izbrala balet in kot sedemletna deklica vstopila v slovito plesno šolo Gledališča La Scala v Milanu. Pri desetih je že plesala na odru slovitega gledališča. Njena družina ni bila premožna, pri desetih letih so jo umaknili iz šole, da bi se pridružila operni družbi na turneji. Takrat je njej slog zaznamoval mentor Carlo Blasis, katerega vpliv je bilo moč prepoznati skozi ves umetniški razvoj ene izmed najbolj talentiranih balerin 19. stoletja. Odlikovala jo je zelo solidna tehnika en pointe (na špicah), ki je bila takrat še v povojih.
Neapelj, mesto ljubezni
Prava prelomnica pa je Carlotto Grisi čakala na turneji s plesnim ansamblom leta 1833. V Neaplju je spoznala Julesa Perrota, koreografa številnih mojstrovin, ki danes veljajo za klasike baleta. Srečanje je bilo usodno za oba, Perrot je bil očaran nad mlado baletko, njenim talentom in milino, postal je njen učitelj in življenjski sopotnik tudi zunaj odrov. Skupaj sta nizala uspeh za uspehom na odrih, kot so londonsko gledališče Her Majesty’s Theatre v Deshayesovi Le Rossignol, dunajsko Wiener Staatsoper v Die Nymphe und der Schmetterling Pietra Campillija. Leta 1841 ji je direktor Pariške opere Léon Pillet odprl vrata slavnega gledališča, kjer je debitirala v pas de deux, ki ga je ustvaril Perrot v sklopu opere »La Favorita« Gaetana Donizettija.
Vilinska Giselle
Nad Carlotto Grisi ni bil očaran le odrski mentor in soplesalec, njeni gibi so spodbudili tudi ustvarjalno žilico uglednega francoskega pisatelja in umetnostnega kritika Théophila Gautiera, ki je v njen videl utelešenje mitoloških vil slovanskega izročila, o katerih je bral v romanu “De l’Allemagne” Heinricha Heineja. Leta 1841 se je odločil, da bo začel pisati balet z naslovom »Les Wilis. Balet«. Sprva je omahoval, ker se je bal, da bi si lahko uničil ugled romanopisca, saj naj bi bila tematika plitka in minljiva. Zagon je morda dobil v vrsticah pesmi Victorja Hugoja, Fantômes, ki so ga prepričali o literarnem dostojanstvu vsebine, opustil je vse zadržke, malo pa ga je najbrž gnala želja, da bi Carlotto osvojil, čeprav se je kasneje poročil s sestro Ernesto, prav tako baletko. Rojstvo Giselle je bilo zelo hitro. Takoj ko je bilo pisanje libreta zaključeno, ga je uglasbil Adolphe-Charles Adam, uveljavljeni skladatelj glasbe za opero in balet. Koreografija je bila zaupana Jeanu Coralliju, za korake primebalerine pa je poskrbel sam Jules Perrot. Eden od nosilnih stebrov repertoarja plesa, ki v sebi povzema vse slogovne, tehnične in izrazne prvine klasično-romantičnega baleta, je ugledal luč v pariški Opéra National de Paris je 28. junija 1841. Za dvaindvajseti rojstni dan je Carlotta Grisi prvič nastopila v vlogi Giselle, skupaj z Lucienom Petipo v vlogi Albrechta. Poleg plesnih so do izraza prišle njene pantomimske sposobnosti v prvem in lirične v drugem dejanju. Balet je bil neverjeten uspeh, takšen, da še danes skoraj vsaka balerina sanja biti Giselle, medtem ko so Grisijevi, katere se je prijel nadimek »la Carlotta«, koreografi sestavljali vloge po meri, zato da bi se lahko najbolje izrazila v vsej svoji čarobnosti. Če ima Ana Pavlova svojo torto, ima Carlotta nekaj svojih baletov. Giselle je očarala tudi britansko občinstvo gledališča Her Majesty’s Theatre, Grisijeva je nato tam redno nastopala vse do leta 1850. Njena posvetitev olimpu baleta, potrjena z vlogama v »La Péri« Jeana Corallija in »La Esmeralda« Julesa Perrota, je bila tudi zelo donosna. Na pariško Opéro jo je vezala pogodba z visokim honorarjem in svobodo pri nastopanju na drugih odrih. Leta 1845 si je oder delila z Mario Taglioni, Fanny Cerrito in Lucile Grahn v »Pas de quatre«. Perrot, avtor koreografije, je zanimanje publike vnel tudi z namišljenim rivalstvom med zvezdnicami romantike. Od leta 1850 je plesala v Rusiji, kamor je pripeljala Giselle in ostale pariške in londonske uspešnice, s Perrotjem kot mojstrom baleta (maître de ballet) v Bolshoi Kamennyj teatra v Sankt Peterburgu pa tudi nove vloge. Zadnja publika, ki jo je imela srečo videti v živo, je bila varšavska leta 1833. Pri štiriintridesetih je Carlotta Grisi obesila špice na klin zaradi nove ljubezni, princa Léona Radziwilla, domovanje si je ustvarila v razkošnem penzionu v vili Saint-Jean blizu Ženeve, kjer je živela s hčerama in prijatelji do smrti leta 1899. Vsekakor »la Carlotta« živi na odrih vsega sveta, njena Paquita, junakinja istoimenskega baleta, naj bi bila nepozabna.
Maja Cergol
