Če ste vi veseli, smo tudi mi veseli

Le kje so tiste pristne domače jedi? Le kje so še kuhinje polne veselih ljudi?

Le kam se lahko odpravimo po lokalno hrano? Po malico, kosilo in večerjo zdravo? Nedaleč od nas, nedaleč od našega doma, na Belokriški 15, se ob cesti, polni turistov poleti in domačinov pozimi, nahaja gostilna. Pristna, domača, v kateri že ob vstopu lepo zadiši. Vonj te preplavi, omami in ponese vse dlje, do velike sončne terase, kjer kar mrgoli zadovoljnih obrazov.

Obilne mize, zasedeni stoli in veselje v zraku, le tako bi lahko opisala Gostilno Beli Križ.

»Leta 2007 sem jo odkupil od prejšnjega lastnika Perota. Veliko žuljev je bilo za to potrebnih, veliko odrekanja, dela, potenja. Tudi poguma, da sem se vrgel v to, dvignil kredit in se podal sanjam naproti. Želja je bila večja od strahu. Že od malega sem sanjal, da bi nekoč imel svojo gostilno. Kuhal za svoje prijatelje, domačine, za vse vesele stranke in prijetne turiste. In zdaj sem tu, srečen kot še nikoli.« Tako sva pričela najin pogovor, povsem spontano, kot da bi se poznala že nekaj časa.

Matjaž Zakrajšek mi je v trenutku odprl vrata v svoj svet. »Po poklicu sem kuhar, na Dolenjskem sem zaključil gostinsko šolo in se kmalu za tem preselil na Obalo in pričel z delom v strunjanski Krki. Nato sem pet krasnih let preživel v Italiji v Bolzanu. Se vrnil nazaj in pričel z delom v Gostilni Beli Križ. Takrat še pod vodstvom bivšega lastnika, po dobrih štirih letih mi je ponudil odkup in tako je postala moja.«

Ponudba je božanska, polna domačih jedi, ki jih s srcem pripravlja Matjaž. Za sveže, slastne sladice pa dnevno skrbi njegova boljša polovica Maja.

»Ljudje se radi vračajo. Ogromno je domačinov, ki nam izkazujejo zvestobo in zato še z večjim veseljem prirejam koncerte s hišnim ansamblom. Malo gostiln ima domačo hrano na Obali. Malo se jih toliko trudi za dobro hrano in zabavo. Malo jih čez vikend kuha vampe, peče jagenjčka in odojka.«

Vsi se zavedamo, da je gostinstvo naporno, sploh tisti, ki smo že kdaj delali v njem ali še delamo. Tudi sama sem več let delala kot natakarica in takrat dojela, da je delo z ljudmi najlepše, a hkrati tudi najtežje. Kaj pa vas še drži v tem poslu?

»Rad sem med ljudmi. Delo v pisarni ni zame, bi me zamorilo in iz mene ne bi bilo nič. Gostilno Beli Križ vodim že skoraj 20 let in še vedno se je nisem naveličal. Še vedno rad zjutraj vstanem, se zapeljem do lokalnih kmetov, mesarjev, ribičev, kupim, kar potrebujem in se odpravim v kuhinjo. Tam je moj tempelj. Tam ustvarjam skupaj s Katico, Stello in mojo Majo. Za šankom pa blestijo vsa ostala dekleta: Katja, Ana, Bojana in Suzana. Smo kot ena družina. Brez njih ne bi bilo nas.«

Za pravo vzdušje velikokrat poskrbi hišni ansambel. »Radi prirejamo dogodke. Moja Maja poskrbi za vse. Okrasi, pripravi, pomaga, skače iz kuhinje v šank in nazaj. Res je zlata in brez nje ne vem, kako bi vse to zmogel. Naši glasbeniki, ki sestavljajo hišni ansambel, pa so Igor Černetič, Robi De Reggi in Ivo Volmajer. Veste, vse je nastalo kot hec, kot nora ideja. Eden je prinesel harmoniko, drugi kitaro in začele so se zabave.«

Ni čudno, da je Matjaževo parkirišče vedno polno. »Dober glas se širi v deveto vas. K nam prihajajo gostje iz vse Slovenije pa tudi tujine. Sploh poleti je veliko Avstrijcev, Nemcev, Italijanov. Veliko je rednih strank, ki se vračajo zaradi kombinacije dobre domače hrane in pozitivne energije. V tem je čar.«

Spominov je zagotovo ogromno, ampak če vas prosim za enega, ki se vam je res utrnil, bi to bil? »Ja, najboljši je bil definitivno takoj po karanteni, ko smo organizirali dogodek, povabili hišni band, domačine in jih počastili s hrano. Tisti res najlepši dogodek pa še prihaja. Zgodil se bo čez tri leta, ko bom odplačal svoj kredit.«

Res uživate v svojem delu? »Ja, in to vsak dan! Rad pa se tudi razvajam. Rad jem jagenjčka, vampe in golaž z divjačino. Rad popijem kozarec dobrega rdečega vina, poleti pivo in gin tonik. Rad imam vso glasbo, še najraje pa stari dobri rock. Rad imam ljudi, ki me obkrožajo, in gostilno polno slik svoje tašče. Res smo ustvarili pravo družinsko vzdušje.«

Plani za prihodnost? »Razmišljam o kakšnih sobah za goste v zgornjem nadstropju. Še prej pa upamo na dogodke. Ne vidim ure, da se konča ves ta kaos s Covidom-19, da se vrnemo na stara pota in uživamo. Res smo dobrovoljni ljudje, ki radi jemo in dobro pijemo. Verjetno smo ena redkih gostiln v Portorožu, ki se toliko trudi. In to mi je v velik ponos. Ko vem, da od nas odhajajo zadovoljne stranke, lahko tudi sam zvečer zadovoljen zaspim. Je kot začaran krog. Če ste vi veseli, smo tudi mi veseli.«

Kako le ne bi? Ob taki dobri domači hrani, krasni postrežbi veselih ljudi in polni gostilni zadovoljnih strank. To je kombinacija za pravi uspeh. Uspeh, ki bo trajal še leta in leta. Matjaž, Maja, hvala!

Klara Beltram