Približno polovica prebivalstva v Sloveniji nasprotuje cepljenju ali pa dvomi vanj. S pomočjo imunologa Alojza Ihana skušamo pojasniti princip delovanja novega cepiva.
Pred nekaj dnevi se je izkazalo, da cepivo, kot končna svetla luč na koncu predora, ki bo pomagala svetovnemu prebivalstvu najučinkoviteje premagati pandemijo, le ni tako blizu, kot smo upali in da bodo mnogi morali še čakati na to »luč«. Cepivi ameriškega Pfizerja in Moderne sta doslej prihajala v premajhnih količinah. Zato mnogi v Evropi nestrpno pričakujejo dovoljenje evropske agencije EMA tudi za cepivo AstraZenece iz oxfordskega laboratorija.
Predsednik vlade in minister za zdravje Janez Janša je napovedal, da naj bi Slovenija do konca leta prejela 2,5 milijona odmerkov cepiv Pfizer Biontech, nekaj čez pol milijona odmerkov cepiva Moderna in 1,4 milijona odmerkov AstraZeneca. Skupaj naj bi količina zadoščala za cepljenje 2,3 milijona prebivalcev v tem letu. Če bo cepiva res toliko (torej preveč), ga bo Slovenija (kot tudi ostale evropske države) ponudila drugim državam v svetu. Najpomembneje je, da naj bi večino cepiv AstraZenece dobili že v prvem polletju, zato je Janša napovedal, da bodo v Sloveniji do konca junija cepili 70 odstotkov prebivalstva. Januarja smo v državi prejeli premalo odmerkov za vse, ki so si želeli biti cepljeni čim prej. Za dobave v naslednjih mesecih imamo zdaj predvsem obljube. Pfizerjevega cepiva naj bi bilo več na voljo v aprilu, ko se bo v Sloveniji predvidoma začelo cepljenje skupin, ki niso na prednostni listi.
Še zmeraj preveč nejevernih Tomažev
Kako je mogoče, da kljub tako nevarnemu in škodljivemu virusu, kot je SARS-CoV-2, tako velik delež ljudi nasprotuje cepljenju s sodobnim in varnim cepivom? Znanstveniki ponujajo številne razlage za takšen odnos, ki pa se precej razlikuje med narodi. In tudi pri istem narodu se ta odnos v zgodovini spreminja. Pred pol stoletja so bili ljudje na tem območju (v sicer drugi državi) veliko bolj naklonjeni cepljenju nasploh, kot so danes, čeprav so vedeli o cepivih precej manj, čeprav je bila tedaj znanost bistveno manj razvita, tehnologija enostavnejša in cepiva veliko manj preverjena, kot so danes.
Nemalokrat slišimo pozive, da naj se zagovorniki in nasprotniki cepljenja nehajo prepričevati in naj živijo vsak v svojem prepričanju, češ da tisti, ki se ne cepijo, nikakor ne morejo škoditi cepljenim. Ta argument ne drži. Poleg obeh skupin obstaja še opazno velika skupina ljudi, ki bi se rada cepila, pa se ne sme. Cepivo Pfizer-Biontech je (za zdaj) predpisano samo za starejše od 16 let. Modernino pa celo samo starejšim od 18 let. Prav tako niso opravili preverjanj, kako tako cepljenje vpliva na nosečnice. Cepiti se ne smejo številni, ki so alergični, in deloma tisti, ki so iz različnih razlogov imunsko oslabljeni. Obstaja torej skupina ljudi, za katere cepljenje (še) ni priporočeno. Če želimo zavarovati to skupino, potem bi bilo treba prekužiti približno 70 odstotkov ostalega prebivalstva in na ta način preprečiti epidemijo.
Kako čim prej cepiti čim več ljudi?
Na ministrstvu za zdravje so nam odgovorili, da bodo najbolj ogrožene in prednostne skupine prebivalstva lahko (po sedanjih ocenah o dobavi cepiva) precepili predvidoma do konca marca in da bodo šele aprila lahko začeli cepiti vse ostale. Podatek je pomemben za slovensko in istrsko turistično gospodarstvo, ker lahko na ta način najkasneje maja pričakujemo odpiranje turističnega gospodarstva.
Navkljub trenutnim pomislekom je zelo verjetno, da bodo številne evropske države od pomladi dalje olajšale prehod meje tistim, ki bodo imeli cepilni potni list. Pobude o uvedbi slednjih so se že pojavile v več evropskih državah (take pobude podpira tudi slovenska vlada). Hkrati pa je prav toliko nasprotnikov cepilnih potnih dovolilnic, ker bi Evropejce (še posebno nasprotnike cepljenja) menda potisnili v neenak položaj. Toda tisti, ki se ne bodo želeli (ali mogli) cepiti, bodo imeli za prehod meje v pandemičnih okoliščinah še zmeraj na voljo alternativno možnost prehajanja mej: negativen izid testa. Z ministrstva so tudi zatrdili, da v Sloveniji kupljeni hitri testi dovolj natančno kažejo, koliko ljudi je okuženih.
Da bi se Slovenija poleg skupnih nabav EU še kako drugače oskrbela s cepivi, ne pride v poštev, so nam odgovorili z ministrstva za zdravje. Za majhno državo je sistem skupne (evropske) nabave cepiv še najbolj sprejemljiv, saj po deležu cepljenih na ta način ne odstopamo od drugih držav v EU, hkrati nismo deležni številnih špekulacij in izsiljevanj s cenami, do katerih prihaja na ne dovolj oskrbljenem trgu cepiv, so prepričani v ministrstvu za zdravje.
Na ministrstvu prav tako ne razmišljajo, da bi za nekatere strateške poklice (zdravstvo, policija, vojska, šolstvo, …) zahtevali obvezno cepljenje.
Zakaj so cepiva rešitev?
Mikrobiolog in imunolog dr. Alojz Ihan nam je pomagal na kar najbolj enostaven način pojasniti temeljne informacije o delovanju in prednostih cepiva. Najprej je treba upoštevati, da sam princip delovanja novega cepiva proti podobnim virusom proučujejo že od leta 2005. Ob pojavu novega koronavirusa pred enim letom so zato znanstveniki že imeli veliko znanja o izdelavi tovrstnih cepiv, zato so lahko razmeroma hitro dešifrirali sestavo proteina bodice S, ki novemu virusu pomaga prodor v celice. Nato so v laboratorijih lahko umetno izdelali molekulo informacijske ribonukleinske kisline (RNK), ki v svoji strukturi »nosi navodilo« za tvorbo tega ključnega virusnega proteina virusne bodice S. Naše celice tudi sicer uporabljajo molekule informacijske RNK (mRNK) kot šablone za izdelavo naših celičnih beljakovin.
Molekule mRNK v cepivu vsebujejo torej le informacijo za izdelavo virusne beljakovine bodice, torej samo delčka, ne pa celega virusa, zato s takim cepivom ni mogoče povzročiti okužbe ali bolezni. Ko je cepivo vbrizgano v telo, začne v človeški mišici proizvajati beljakovino S (nenevaren delček virusa), kar zadostuje, da se telo odzove s tvorbo protiteles. Ta mRNK (lahko bi mu rekli »poštar«) ni kužen in ni virus, ki bi se množil v našem telesu in napadal organe, pač pa je snov, ki že pri sobni temperaturi hitro razpada. V telo vbrizgajo ravno prav majhno količino cepiva, ki sproži tvorbo delčkov virusa in posledično tvorbo naših protiteles, medtem pa (poštar) mRNK kmalu (nekaj dni) po cepljenju razpade in ne more vplivati na gensko strukturo naših celic; do jedra naših celic sploh ne pride. Cepivo prav tako ne vsebuje dodatkov in primesi kot pri klasičnih cepivih, zato je bolj čisto, kot so bila doslej cepiva. Nastala protitelesa so potem tista, ki obračunajo s pravimi virusi, ki kasneje pridejo v telo.
Dobra plat takega cepiva je, da lahko njegovo sestavo zelo hitro spremenijo v primeru, ko virus mutira. Še boljša plat pa, da ustvari učinkovita protitelesa, medtem ko ima pravi virus »sposobnost« manipulacije (zavajanja) naših imunskih celic v bezgavkah in se zato pri naravni okužbi protitelesa ne odzovejo dovolj hitro in učinkovito. Zadnje raziskave kažejo, da so tako pridelana protitelesa sposobna premagati tudi novi (britanski) sev virusa. Nerodna plat tega cepiva pa je, da mora biti hranjeno pri zelo nizkih temperaturah.
Boris Šuligoj
