Slovenski in tudi istrski volivci so pogosto in največkrat nezadovoljni s politiko, ki jim vlada. Razlogov za takšno nezadovoljstvo je več. Prvi razlog so nerealna pričakovanja. Če kdo misli, da mu bo politik, ki mu je namenil glas, »zrihtal« službo, stanovanje, plačo in še vsaj enega ali dva privilegija, je seveda malce naiven.
Čeprav je smisel izbire predstavnikov ljudstva prav v tem, da bi nam morali (vsem) pomagati urediti boljše življenje, vendar so predstave o tem, kaj je boljše življenje, zelo različne.
Drugi razlog je, da kandidati obljubljajo eno, delajo pa precej drugače od tega, kar so obljubljali. Ko so enkrat na položaju, zamenjajo celo stranko in ideologijo, če jim to kakor koli ustreza. Tretji razlog je ta, da pogosto volijo posamezne kandidate, medtem ko so s tem volilnim sistemom v resnici izvolili stranke, te pa se nemalokrat obnašajo tudi bistveno drugače kot kandidat, ki so ga volili. Četrtič: ljudje pozabijo, da je vladajoče politike izvolila množica volivcev, pa tudi loteriji podoben volilni sistem. Volivci pozabijo, da so pravzaprav oni sami izvolili te predstavnike ljudstva, da so torej oni odgovorni zanje, in da so pristali tudi na tak volilni sistem, ki ohranja malodane nespremenjen strankarski sistem, kakršnega imamo. V njem že 30 let ostajajo skoraj eni in isti »glavni šefi«. Obstoječi volilni sistem ima tudi nekaj prednosti, saj omogoča uvrstitev v parlament tudi kandidatom iz manjših volilnih okrajev.
Iz volilnih izidov državnozborskih volitev v Istri leta 2018 lahko potegnemo kar nekaj naukov in spoznanj. Najprej tega, da je največ glasov prejel Silvano Radin iz SDS (1726 glasov), ki sploh ni prišel v parlament. Po drugi strani pa je bil Branko Simonovič (bivši DeSUS) med istrskimi kandidati šele na 26. mestu in je mesto poslanca dobil s pičlimi 510 glasovi.
Vsak izvoljen poslanec ima za sabo določeno število volivcev, zato se pravzaprav ni mogoče jeziti samo na posameznega politika, ampak na vse tiste, ki so mu dali glas. Morda tudi na samega sebe, če smo napačno ocenili kandidata. Značaj prevladujoče politike je torej najbolj odvisen od splošnega značaja volivcev.
Na prav nikogar pa se ne bi smeli jeziti tisti, ki sploh niso volili, potem pa so pogosto kritični in pametni. Nova priložnost za odločanje bo 24. aprila. V demokraciji se (načeloma) pričakuje vsaj minimalno sodelovanje (volilno udeležbo), če želi kdo kar koli pričakovati. Udeležba na prejšnjih državnozborskih volitvah v štirih istrskih volilnih okrajih je bila v povprečju 46-odstotna.
Boris Šuligoj
