Čips, piškoti in drugi prigrizki ter gazirane pijače so poceni, vseprisotni in mnogim se zdijo okusni. A kar se v vsakdanjem življenju zdi neškodljiva skušnjava, lahko v telesu sproži reakcije na podoben način kot nikotin ali alkohol. Visoko predelana hrana je lahko zasvojljiva, opozarjajo strokovnjaki po oceni skoraj 300 študij iz 36 držav.
Usodne zdravstvene posledice, zlasti za otroke
“Čeprav simptomi očitno izpolnjujejo merila za zasvojenost, ti izdelki v nobenem mednarodnem diagnostičnem sistemu niso uvrščeni med tista, ki povzročajo odvisnost. To bi lahko imelo usodne posledice za javno zdravje, zlasti za otroke,” pravijo raziskovalci z Univerze v Michiganu.
V ZDA se je tema že preselila v vsakdanje politično življenje. V zadnjih dveh letih so se kongresne obravnave osredotočile na vpliv zasvojljive hrane in njeno povezavo z naraščajočim številom kroničnih bolezni pri otrocih. Konec leta 2024 je sledila tožba v Filadelfiji, v kateri so enajst večjih proizvajalcev obtožili, da so posebej razvijali in tržili izdelke, namenjene povzročanju zasvojenosti. Institucije in pristojne zdravstvene organizacije v skupnem programu, ki temelji na uspešnem modelu regulacije tobaka, poudarjajo, da je treba oblikovati jasne smernice, kako lahko industrijo in oglaševanje v prihodnje omejimo.
Diagnostična merila Mednarodnega standarda za delo z duševnimi motnjami (DSM) so jasna – močno hrepenenje, neuspešni poskusi zmanjšanja uživanja in nadaljevanje kljub škodi za zdravje. Vse te točke veljajo tudi za prekomerno uživanje čipsa, piškotov ali gaziranih pijač.
“Ustvarili smo prehransko okolje, ki deluje bolj kot nikotin kot prehrana, otroci pa so glavna ciljna skupina,” pišejo avtorji analize.
14 odstotkov prebivalstva izpolnjuje merila
Analizirali so skoraj tristo študij iz 36 držav in izkazalo se je, da lahko ultra predelana hrana sproži vzorce odvisnosti. Prav tako približno 14 odstotkov svetovnega prebivalstva izpolnjuje merila za odvisnost, podobno kot zloraba alkohola. V ZDA približno 60 odstotkov dnevnih kalorij odraslih izvira iz takšnih izdelkov, pri otrocih pa celo okoli 70 odstotkov. Ultra predelana hrana oziroma nezdrave prehranjevalne navade in pomanjkanje telesne dejavnosti od zgodnjega otroštva se pripisujejo tudi znatnemu porastu debelosti.
Proces hrepenenja kot pri drogah
“Slikovne tehnike ponujajo morda najbolj impresivne dokaze: pri ljudeh, ki redno uživajo velike količine ultra predelane hrane, se centri za nagrajevanje v možganih odzivajo podobno kot pri uporabnikih kokaina ali alkohola. Mehanizem je pogosto enak – želja se poveča ob misli na prehranjevanje, dejansko zadovoljstvo po zaužitju pa je manjše. Zdravila, kot so agonisti receptorjev GLP-1, ki so bila dejansko razvita za nadzor apetita, zato pomagajo tako pri odvisnosti od hrane kot, kot kaže, pri klasični odvisnosti od drog,” pravijo raziskovalci. Seveda je potrebnih več študij in časa, da se opozorila prenesejo v klinično prakso in ozaveščenost ljudi.
Maksimalna nagrada, minimalna hranilna vrednost
Nekateri strokovnjaki želijo videti več dokazov pred uradnim priznanjem.
“Obstajajo že priznane odvisnosti z veliko manj podatki. Primera sta odvisnost od dušikovega oksida ali zloraba kofeina, ki ju je mogoče najti v DSM, čeprav je o njiju le nekaj študij. Čas je, da za ultra predelano hrano uporabimo enak znanstveni standard kot za druge odvisnosti,” pravi soavtorica Erica LaFata.
“Ne trdimo, da je vsa hrana zasvojljiva. Toda mnogi visoko predelani izdelki so zasnovani tako, da so taki,” dodaja glavna avtorica študije Ashley Gearhardt.
V ultra predelani hrani so sladkorji in maščobe izolirani iz svoje naravne oblike, visoko koncentrirani in kombinirani z dodatki. Embalaža, okus in konsistenca so optimizirani tako, da spodbujajo ponovne nakupe, izdelki pa nimajo skoraj nič skupnega z originalnimi surovinami – kot sta koruza ali soja. Tako kot je cigareta navidezno povezana s tobačnim listom, polnjen piškot le teoretično spominja na kmetijske sestavine. Cilj je največja nagrada za okus z minimalno hranilno vrednostjo, pravijo raziskovalci.
Načrt za zaščitne ukrepe
Verjamejo, da bi bilo prepoznavanje ultra predelane hrane kot odvisnosti samo po sebi prelomnica.
“Potem bi lahko začeli veljati ciljno usmerjeni preventivni programi, možnosti zdravljenja in politični ukrepi. Možni bi bili omejitve oglaševanja za otroke, obvezna opozorila ali višji davki na določene skupine izdelkov, kar pa ne zahteva popolnega sistema klasifikacije. Zaščitni ukrepi so bili uvedeni tudi za alkohol ali tobak, veliko preden so bile vse podvrste natančno opredeljene. Če bomo čakali, da se razjasni vsaka podrobnost, bomo izgubili dragoceni čas in mnogi ljudje bodo še naprej zbolevali,” poudarjajo avtorji.
