»Odraščati v Piranu je pomenilo biti vedno na dopustu, zato še danes ne hodim na dopust, saj si ga lahko privoščim kadarkoli si zaželim,« začne Neven, ki prihaja iz zanimive družine. Mama je pripadnica italijanske manjšine, oče pa se je v ta del Istre v želji po boljšem življenju preselil s Hrvaške. »Zares smo zelo pisana, zanimiva, glasna, predvsem pa zelo povezana družina, saj nas je pet otrok. Imam namreč dva brata in dve sestri. Ena od njiju pa je deset minut starejša dvojčica. Dobro se razumemo. Kot majhni smo se igrali, in tudi marsikatero ušpičili, po piranskih ulicah. Marsikdaj se je mama jezila, ko smo se zadnji hip spomnili, da moramo prebrati knjigo za domače branje. S sestro sva se znašla tako, da sem jo jaz prebral pol, ona pa drugo polovico. Seveda naju je učiteljica hitro odkrila. Najlepše obdobje mojega otroštva se je zgodilo do gimnazije. Vsi smo bili zelo povezani, igrali smo se skupaj na cesti, se šli skupinske igre. Seveda pa smo v Piranu odkrili tudi vse tiste kotičke, ki turistom običajno ostanejo skriti. Brat me je v vodi učil prepoznavati školjke, sam pa sem zelo užival tudi v sončenju in kopanju, četudi sem se zavedal, da tolikšno izpostavljanje sončnim žarkom ni bilo najbolj zdravo, vendar se mi zdi, da sem potreboval vse tisto sonce,« pravi Neven, ki še danes zelo uživa, ko z dobro knjigo poseda ob morju. Ob njem uživa v vseh letnih časih in rad opazuje, kako je ista pokrajina v različnih časih povsem različna.
Neskončno bogastvo italijanskih skladateljev in opere
Ljubezen do glasbe mu je približala mama, ki je znala svojim otrokom pričarati lepote italijanskega jezika in seveda neskončno ustvarjalno bogastvo italijanskih skladateljev. Ob poslušanju njihovih del se je postavnemu Nevenu že zelo zgodaj utrnila želja, kaj si želi početi. Njegovo glasbeno izobraževanje je bilo tako vsestransko, da bolj ne bi moglo biti, saj je začel prepevati v različnih zborih in kmalu postal tudi solist. Vabili so ga na razne glasbene festivale, kjer sem nabiral dragocene odrske izkušnje. »V gimnaziji sem vzporedno obiskoval še ure solo petja, igral trobento, klarinet in še klavir. Po končani gimnaziji pa sem se vpisal na tržaško akademijo za glasbo, del študija pa sem opravil tudi na Slovaškem,« pripoveduje Neven, ki je zelo podoben čarovniku Davidu Copperfieldu. Na to samo zamahne z roko in hitro navrže, da je njegova velika in edina magija glasba. Dala mu je veliko svobode, širine, ustvarjalnosti in tudi odkrivanja sveta, saj je v svoji uspešni karieri nastopil na številnih domačih in tujih odrih. Med drugim so mu večkrat ploskali na nastopih po slovenski in hrvaški Istri ter otokih, na Reki, v Bruslju, po Italiji … Z veseljem pa svoje bogato znanje prenaša naprej in je priljubljen tudi kot učitelj glasbe. Oder je in ostaja njegova največja ljubezen, do njega je spoštljiv in se pred nastopi nikoli ne prekrši. »Moja prva profesorica petja me je svarila, da čokolada ni dobra za petje in tega se držim še zdaj, zato pred nastopom nikoli ne posežem po tej sladici, ki jo imam sicer rad. Zelo pomembne pa so tudi dihalne vaje, s pomočjo katerih lahko imenitno obvladujemo stres. Ko sem miren, tudi dobro pojem,« nam razkrije nekaj drobnih nasvetov. Zdaj tudi razume profesorico, ki je trdila, da je najlepše naravno petje. Sicer pa umetnik uživa v svobodi, čeprav je ta tudi zelo zahtevna, saj svobodnjaki nimajo take varnosti kot denimo tisti z rednimi službami. Nekako se trudi preživeti s svojim delom. »Seveda pa je odvisno tudi od tega, kako se znaš vnovčiti. Mislim, da imam tu še veliko priložnosti za napredek. Vedeti pa moraš tudi, katere so tvoje prioritete. Moja največja je, da sem v lepi družbi, spoznavam nove ljudi, odpojem nove vloge, vidim nove kraje. Rad sem obkrožen z vsem lepim in dobrim in to potem tudi rad delim, sem pa tudi malo hedonist,« sklene temnolasi baritonist, ki si do dobrega glasu pomaga tudi z ingverjem, ki ga žveči in spije s toplo vodo.
