Začetki?
G: Igrati sem začel slučajno, s šestnajstimi leti, ko so nastali Faraoni.
S šestnajstimi leti? Pa vam je mama to dovolila?
G: Mama? Seveda, saj se ni imela česa bati. Pa tudi sicer smo bili taka, umetniška družina, oče je bil glasbenik, pa tudi radio tehnik, stric je bil glasbenik, stara mama je bila pisateljica. Kot otroci smo bili na cesti ves dan, se lovili, enkrat smo šli peš v Dvore in ker nas ni bilo nazaj do večera, nas je prišla iskat policija.
Od kod je vaša družina?
G: Malo sem raziskoval od kod Colloriji. Vem, da so Colloriji s Sicilije, morda pa so prišli tja iz Španije. Potem so ene družine odšle v Ameriko, druge pa na sever. Moj ded se je ustavil v Vidmu, tam spoznal nono, rodil se je moj oče. Njegov poklic je bil radio tehnik in ko je iskal službo, jo je našel v Pulju. Po vojni je bilo radio tehnikov zelo malo. Niti besede hrvaško ni znal, govoril je samo italijansko, ker pa je bil dober, se je znašel. Celo Titu je postavil ozvočenje na Brionih in je na sliki z njim. V Pulju je odprl trgovino in se zaljubil v mamo, ki je bila frizerka. Ne vem, kako sta se sporazumevala, ker ni znala italijansko. Pa saj, če si zaljubljen, ni treba veliko govoriti.
Čim manj! Vsaj na začetku.
G: Potem sem se rodil in k nam so se iz Trsta priselili stara mama in njen brat in vsi smo skupaj stanovali, potem nas je moj oče, ki je bil nemirnež in mu Pulj ni bila več všeč, preselil v Rovinj. Tudi tam mu ni bilo všeč, šli smo v Strunjan, bili tam eno leto in nato v Izolo, kjer smo ostali do mojega 20 leta.
V tem času je na obali nastala množica bendov, ki so pomembno vplivali na jugoslovansko glasbeno sceno.
G: Kameleoni so nastopali že dve leti. Ker je bila to koprska skupina, so starejši fantje, ki so dobro poznali glasbeno sceno v nas videli primerne glasbenike, ki bi lahko zastopali Izolo in tako so nastali Faraoni. Potem, ko so nas izbrali, so tudi določili, kdo bo kaj igral …
Sestavijo bend iz mulcev, ki ne znajo igrati?
G: Ja, na hitro smo dobili inštrukcije, prijatelj nam je pokazal nekaj akordov, potem smo začeli z vajami. Imeli smo jih ogromno. Skoraj vsak dan, preden smo začeli zares igrati. Znali smo že nekaj komadov, nato nas je slišal Marjan Starc. Vprašal nas je, če bi bili beckground njegovi poeziji v gledališču. On je deklamiral, mi pa smo v ozadju igrali. Ko smo že nekaj časa nastopali skupaj, nas je vprašal, če bi bil naš manager, strinjali smo se in tako se je začela naša kariera.
Kako se spominjate tega obdobja?
G: Takrat sem živel že sam, starši so se ločili, nisem hotel živeti ne z mamo ne z očetom, šel sem živet k prijatelju na podstrešje. Kradla sva krompir in ga pekla doma, tako sva se preživljala. Kasneje nam je manager uredil bone za kosilo. Pogosto smo namesto celotnega kosila prosili samo veliko skledo pečenega krompirja, ki smo ga delili z ostalimi prijatelji.
To pravi tudi pisatelj in režiser Vinko Möderndorfer, ki mu je stara mama dajala mesečno vsoto za študij v Ljubljani. Porabil jo je v enem tednu, ko denarja ni imel več, so zanj poskrbeli drugi.
G: Natanko tako je bilo tudi pri nas. To je bilo tako obdobje. Če nisi imel ti, je imel nekdo drug.
Ni bil nihče lačen?
G: Neee. V Izoli smo presedeli cele dneve v slaščičarni, pili kavo in rezali kremšnito na koščke za vse. Na ulici smo “nažicali” denar za prvo ozvočenje, vsak je dal nekaj. Mama našega basista je obljubila manjkajoči del, če se on postriže, imel je res dolge lase. Rekli smo mu, saj ti bodo zrasli. Žrtvoval se je, veseli smo šli v Trst in si kupili majhno ozvočenje. Kitaro mi je kupil prijatelj, ki je delal v Tomosu. Tudi on je hotel igrati, kupil si je bobne, a mu ni šlo, potem je sam odnehal.
Povejta mi, ali se lahko priučiš igranja ali moraš imeti posluh, talent?
G: Saj se da tudi priučiti, a potrebuješ več časa in veliko volje. Tudi tisti, ki so na začetku brez posluha, ga lahko razvijejo, je pa lažje tistemu, ki vse to že ima.
T: Veš kako je, posluh lahko natreniraš, ritma pa ne. Ritem je intuicija, puls, ki se v glasbi dogaja, povežeš ga s svojo notranjostjo, vse to se sinhronizira. Eni tega nimajo in res ne vem, kako bi se tega naučili. Osnova glasbe je ritem, posluh nujno rabiš samo, če si pevec. Če hočeš igrati kitaro, se lahko naučiš, imaš note. Je pa veliko dejavnikov, ki odločajo o tem, ali boš sploh igral ali ne. No, talent vseeno moraš imeti, predvsem zato, ker se moraš odločiti, kaj ti bo glasba pomenila in kaj ti daje, kakšen status v družbi imaš, če igraš. Si faca ali ne. Če to, da si faca, potrebuješ, boš v igranje vložil veliko energije, boljši boš od ostalih, zato tudi bolj zanimiv… Eni, ki so lepi in imajo denar, tega ne potrebujejo in v to ne bodo investirali. V ljubezen do glasbe pri štirinajstih pa res dvomim.
G: Na začetku te starši silijo v to, kar ti kasneje pride prav. Bolj malo pa je otrok, ki bi jih prevzela želja po glasbi.
Teo, kdo je tebe zapeljal v glasbo?
T: Brat je prinesel domov kitaro in tako sem začel, namesto njega. Takrat sem padel z motorja, bil sem mesec dni doma, kitara je bila v sobi, oče mi je pokazal par drivov in sem začel.
G: Pri njem ni nič polovičarskega. Vse, česar se loti, dela stoodstotno. Tudi s športom je bilo tako.
Kateri šport pa si treniral?
T: Vse. Košarka, tek, kolesarjenje …
Kako pa gresta skupaj glasba in šport?
T: Ne gresta, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, je bilo športa konec. No, balinam še zmeraj, ampak ne gre prav dobro. Šport je “focus consumer”. Enkrat samkrat sem naredil to, da sem imel zvečer koncert, dopoldan pa sem šel odigrat balinarsko tekmo. Te so izjemno stresne, počasne, takrat smo igrali v prvi ligi, zdaj igram v tretji. Igrali smo že dan prej in preveč je bilo odvisno od mene. Vse skupaj sem vzel preveč na lahko in pred koncertom sem zelo trpel, prevzela me je depresija, anksioznost. Ljudje so prišli, kupili vstopnice, jaz pa nisem bil pravi. Občutka krivde in odgovornosti sta me morila. Šele nekje na sredi koncerta sem prišel k sebi. Šport ti spije energijo, pa tega niti ne veš, za performans pa rabiš ogromno energije.
Kateri nastop iz tistega časa vam je ostal v spominu?
G: Prvi, bili smo predskupina Kameleonom v Hali Tivoli. Zanimivo, kako je do tega nastopa prišlo. Bilo je poletje, kopali smo se na plaži, pride Starc in pravi fantje, gremo. Kam? V Ljubljano, predskupina Kameleonom boste. Uf, smo se kar ustrašili, imeli smo sicer solidno naštudiranih pet komadov, ampak nastop v Tivoliju, predskupina Kameleonom? Pa reče Starc, gremo, zdaj, oblecite se. Tečem domov, se oblečem v najboljše, kar sem imel in v taksi. Mislim, da nismo imeli niti svojih inštrumentov, igrali smo na njihove. In ko smo zaigrali komad Hush Billya Joyela, ploščo je prinesel naš prijatelj, ki je bil popotnik, komad pa je bil kasneje hit Deep Purplov, so bili ljudje navdušeni. Smo ga dobro odigrali. Postali smo bend klape iz Šiške. Ko smo končali nastop, so prišli po nas, nas dali na ramena in nosili naokoli po dvorani. Tega res ne moreš pozabiti. Bilo je še nekaj dobrih nastopov v Domu omladine v Beogradu.
Teo, bi tudi ti šel igrat naravnost s plaže?
T: Bi, zgleda, da imamo to v družini. Ni strahu, so samo izzivi. Sram ni nikoli hromil naših nastopov.
Kaj pa bojazen? Se nikoli nisi bal kakšnega nastopa?
T: Ne, nikoli.
Kaj pa trema?
T: Trema je najlepši del. Enkrat, imel sem že precej izkušenj, star sem bil okoli trideset let, mi je Magnifico pred nastopom, ko sem mu povedal, da imam malo treme, rekel, ti ne veš, kakšen blagoslov je to. Uradnik, ki je celo življenje uradnik, nikoli v življenju nima te treme. To je najlepše, to sem si zapomnil in se vedno bolj strinjam, doživeti to vznemirjenje res ni kar tako.
G: To je občutek odgovornosti, ko ga več nimaš, je najbolje, da nehaš igrati.
T: Odgovornost učinkuje tudi kot spodbuda koncentracije.
Zakaj ste nehali igrati s Faraoni?
G: Šel sem v vojsko, se poročil, vmes so našli zamenjavo, vrnitev ni prišla v poštev, bend je šel svojo pot, niso bili več rock skupina, temveč komercialna.
Vam to ni bilo všeč?
G: Ne, ampak jaz sem počel isto, imel sem družino, moral sem zaslužiti. Dilema je bila, ali igram ali grem delat v tovarno. Rekel sem si, raje igram karkoli. Takrat je bilo to lahko, bilo je ogromno teras in odlično smo zaslužili. Vse to je trajalo nekje do devetdesetih.
Pa potem?
G: Šli smo igrat v tujino. Deset, dvanajst let smo bili na Švedskem, Finskem, Kanarskih otokih.
Ste takrat že imeli Tea?
G: Že. Zanemaril sem družino… Zadnji koncert je bil 2004, takrat smo se odločili, da ostanemo doma in tukaj nekaj naredimo.
Kako se pa ti spomniš tega obdobja?
T: Ne spomnim se.
G: Bil je še zelo majhen.
Kaj pa danes?
T: Danes je težje zaslužiti. Se ne pritožujem, ker delam nekaj, kar je krasno, imam ves čas na tem svetu, da ga lahko preživljam s svojo družino in to je res bogastvo, ki ga ne bi zamenjal za noben denar. Imel sem srečo, da sem igral pri Magnificu, kjer sem dobro spoznal glasbenike, ki danes igrajo z mano v Momento Cigano. In to je res dober bend. Ko o tem razmišljam, mislim, da je to res fenomen, smo zelo posebni in izstopamo. Igramo instrumentalno glasbo, svojo in od tega živimo. V Sloveniji je to skoraj nemogoče. Veliko je rock bendov, ki igrajo tujo muziko in nimajo kje igrati. Mi imamo še srečo s honorarji. Ni pa to toliko kot pravi tata. Morda imajo toliko Modrijani…
Narodnozabavna glasba? Pred časom mi je vzbudila pozornost množica plakatov, ki so vabili na “gojzer tanz”?
T: To je zdaj hud trend v Sloveniji, to poslušajo mladi.
G: Mladi tudi igrajo.
T: Ne gre mi v račun … Kako smo to dovolili?! OK, spoštujem Avsenika, ampak to je omejena glasba, ki se je razbohotila. Postalo je frajersko poslušati in igrati ter biti del te scene.
G: Obnašajo pa se tako, kot da so rock zvezde.
T: Saj tudi so. To je tako, kot da bi otroku pustil jesti sladkarije in bo potem vse življenje jedel sladkarije. Tako je bilo s to glasbo. Ljudem daš hopa cupa in to bodo jedli do onemoglosti. Saj je prav, da si publika izbere tisto, kar jim je všeč, če ne, jih tudi na naše koncerte ne bi bilo. Je pa mal tko…
Je to tudi stvar izobrazbe, odnosa do glasbe?
T: Odnosa. To je zdaj scena in ni več prostorov, kjer bi se igrala druga glasba. Ko smo bili mladi, smo hodili na koncerte, polno je bilo kafičev z dobrimi bendi. Bili smo posebni, imeli smo poseben status. Rock je res dobra glasba in to nas je gnalo, da bi jo tudi ustvarjali. Zdaj pa teh prostorov ni več, nihče več nikjer ne igra, mladina sploh ne ve, kakšen užitek je igranje, vzamejo pač tisto, kar je. Ne vem pa, kaj je pripeljalo do tega. Ta plitkost ni več sramota, to je zdaj sprejeto. V družbi ni več obsojena, globina ni več vrednota. To je izginilo, se izgubilo. Vsak dan pomfrit, ni panike. Vsi plešemo, vsi smo veseli kar naprej.
Kako je nastopati pred tako pijano publiko, da te skoraj ne opazi?
T: Poznam jih, nimajo ga. Vse bi dali za to, da pride na koncert sto ljudi, ki bi jih poslušali. To Momento Cigano ima, zato se počutim zelo bogat. Z malo denarja. To je pozornost, ki si jo želi vsak performer. Mi, ki smo nastopači, to potrebujemo in nam je pomembno. Imamo pozornost, ki si jo drugi kupujejo z denarjem.
Teo, ti imaš klasično glasbeno izobrazbo. Študiral si jazz v Celovcu. Te tujina ni nikoli mikala?
T: Velikokrat sem pomislil na to, da prebijemo to slovensko mejo in zdaj se nam je začelo to tudi dogajati. Letos gremo na turnejo na Portugalsko, koncert imamo v Španiji, na Danskem. Ni pa lahko priti v tujino, kot Slovenec še posebej ne. Zakaj? Ker je Slovenija v glasbenem svetu popolnoma neprivlačna. Če rečeš, da si Italijan, ljudje pričakujejo določen tip glasbe, imajo San Remo, genialne melodije. Če rečeš, da si iz Bosne, ljudje vedo, da imaš korenine v muslimanski kulturi, poznajo sevdah. Če ti rečeš Slovenija, razen v Nemčiji in Avstriji, nihče niti ne ve, kdo pravzaprav si. Nisi niti Balkanec, German pa tudi ne, ki je itak brez glasbene vrednosti. S tega vidika je uspeti v tujini težko, po drugi strani je pa tako, da je veliko konkurence, čeprav za našo glasbo niti ne. Igrali smo na Womaxu, na največji glasbeni tržnici, zdaj smo bili na Švedskem, počasi se nam odpirajo vrata. Tega nisem pričakoval, čeprav smo vsi mislili, da bi se nam to lahko zgodilo že prej, pa ne iz arogance, ampak ker nam je veliko ljudi doma in v tujini govorilo o kakovosti naše glasbe.
Posledica česa je torej? Imate managerja?
T: Z enim smo začeli sodelovati, tri smo zamenjali, zdaj imamo spet novega. Težko je z managerji, dokler nisi tako velik, da lahko vidijo svoj zaslužek, ampak takrat ga skoraj ne potrebuješ več. Ta pot je nepredvidljiva, ampak ravno zato zanimiva.
Vi še igrate ali ne več?
G: Nikoli nisem nehal, igral sem v različnih skupinah, zdaj pa pravim, da spet začenjam igrati, ker igram avtorsko glasbo. Piran express je naša skupina in pred nekaj tedni smo imeli zelo uspešen koncert v Piranu, ko smo tudi promovirali nov CD. Na koncertu smo zbrali vse najboljše glasbenike Pirana, ki so nastopali kot gosti. Prvič sva skupaj igrala tudi s Teom.
T: Res so dobri.
V vaših letih igrati je najbrž naporno?
G: Nikoli mi ni bilo bolj enostavno igrati kot zdaj. Igramo naše pesmi, to mi je všeč, za tem stojim in mi je lepo.
Teo, glasba, ki jo vi igrate, zahteva disciplino, znanje in tega ne more igrati kar vsak?
T: Absolutno ne. To je težka glasba, ki jo moraš izvesti tako, da zveni lahkotno. Mi vsi smo težki tipi, v tem smislu, da zahtevamo veliko od sebe. Ko pridem po vaji domov k družini, potrebujem pol ure sprehoda, da pridem k sebi. Dve uri vadim in sem tako kritičen do sebe, da imam pokvarjen dan, če nisem zadovoljen.
Je preveč kritičen?
G: Seveda, vedno je bil tak, perfekcionist v vsem.
T: To moram sprejeti in s tem živeti, tega ne morem spreminjati na silo. Poskušam se sproščati z nekimi telesnimi prijemi, dihanjem, ker sem ugotovil, da med igranjem na vajah ne diham iz želje, da bi igral čimbolje. Igranje akustične kitare je tudi telesno petkrat bolj naporno kot igranje električne, zato se moram tudi telesno sproščati. Zgodi se, da vadim en mesec po štiri ure na dan in imam občutek, da mi gre in da imam vse pod nadzorom in to hočeš nezavedno prenesti tudi na druge ljudi. Potem te ziritira, če ni po tvoje. Moč, ki jo dosežeš z instrumentom, prenašaš na ljudi in to se ti zdi samoumevno, a je ponavadi katastrofa. Akustična kitara je instrument, ki zahteva neprestan telesni nadzor in potem še duševni, da si odpuščaš napake. Kar je res naporno in v bendu smo sami taki. Zoprni do samih sebe.
Kako se pa razumete?
T: Se. Takšni pač smo, pa saj smo tudi simpatični.
Sta kdaj poskušala vplivati drug na drugega?
G: Ne.
- Ne. Še kot majhen se spomnim, da mi je tata rekel, naj poslušam čimveč različne glasbe, ker je v vsaki nekaj dobrega. To sem si zapomnil, pri dvajsetih sem po jazz špilu šel v disko na tehno. Brez težav.
Tako kot je pri pisateljih zanimivo, kaj poleg svojih knjig berejo, je pri glasbenikih, kaj poslušajo poleg svoje glasbe.
G: Še vedno poslušam veliko rocka, starega in novega, odkrivam skupine, ki so še vedno dobre. Poslušam tudi rock in soft jazz. Sicer me jazz ne pritegne.
T: Za jazz moraš biti izobražen. Vedeti moraš za kaj gre, da veš, kam usmeriti pozornost. Ko ga osvojiš, ni večjega užitka. Če ne razumeš, je tako, kot da greš z matematiko na debato in ta te začne živcirati. Moti te.
Kako pa komentirata štiri minute in pol tišine, ki jo je pred davnimi leti na koncertu “igral” John Cage?
T: Komu je najbrž všeč.
G: Malo tišine paše vedno.
Teo, kaj poslušaš?
T: Odkrito, zelo malo. Iskreno, redko kaj me zanima. Moj najljubši bend je Dream Theatre, progresivni metalci. Kar nima povezave z mojo glasbo, se pa sliši v njej, pravijo fantje iz benda.
Vajin najljubši komad?
G: Ni eden, več jih je, ampak če že moram, bom izbral kar cel album: The dark side of the moon, Pink Floyd.
T: Vedno znova drug. Največkrat Metropolis part 2 Dream Theatra. Vrhunsko. In kar je zanimivo, na nek način so otroci Pink Floydov. Videl sem posnetke snemanja CD, v ozadju so igrali Pink Floydi. Evolucija. Za konec bi rad povabil vse na naš naslednji veliki koncert v Ljubljani, 24. aprila, v Kinu Šiška. Obletnica Momento cigano, med gosti pa tudi Sašo Avsenik, Vlado Kreslin, Magnifico, Marko Črnčec, Denis Beganovič itd.
