Petindvajset let je dolga doba tudi za glasbeni album. V tem času se lahko zamenjajo zasedbe, glasbeniki odrastejo, dobijo službe in ustvarijo družine, nekatere skladbe pa kljub vsemu čakajo na svojo priložnost. Prav takšna je zgodba obalne zasedbe Crimson, ki je letos končno izdala prvenec The Screaming Of An Echo. Album, katerega zametki segajo v leto 2001, je nastajal med letoma 2011 in 2024 ter prinaša dvanajst skladb, prežetih z vplivi progresivnega in hard rocka sedemdesetih let, folka, countryja ter ambientalnih akustičnih pasaž.
»Odločitev je padla že prej, le proces se je zavlekel čez vse meje sprejemljivega,« se v smehu spominja kitarist in vokalist Samo Turk. Člani so si že na začetku tisočletja želeli iz demo posnetkov ustvariti pravi album, a jim je takrat primanjkovalo znanja, opreme, popolne zasedbe in denarja, da bi zamisel uresničili na želeni ravni. »Za ta album takrat ni bil pravi čas. Ko je napočil njegov čas, torej ko so se vsi prej omenjeni parametri poravnali, pa mi nismo več imeli časa, da bi se mu popolnoma posvetili,« pravi Turk.
Crimson so delovali med letoma 2000 in 2003. Začeli so kot akustični trio, nato pa razvili tudi električno različico zasedbe. V tem obdobju so napisali dvanajst skladb in jih za silo posneli, vendar do pravega studia niso prišli, preden so se razšli. Glasba je tako ostala v predalu, čeprav njeni avtorji niso dvomili, da si zasluži kakovosten posnetek in pot do poslušalcev.
SKLADBE, KI SO RASLE Z GLASBENIKI
Po razpadu skupine se je glasbena pot članov nadaljevala v drugih projektih. Iz neposrednega okolja Crimson sta med drugim nastali zasedbi Claudya in Strawberry Jam, Turk pa je pozneje ustvarjal tudi z zasedbami Toxine, JazzLessNess in Eloode ter v duetih z Gašperjem Pianom in Žigo Fabbrom. Tudi drugi člani so se posvečali različnim glasbenim projektom, snemali albume in si nabirali izkušnje, medtem pa so se vrstile tudi običajne življenjske obveznosti.
Turk je približno pet let po razpadu skupine začel snemati nove demo posnetke, v katerih je skladbam namenil sveže aranžmaje. Trajalo je še tri leta, da se je zbrala nova zasedba in so glasbeniki odšli v studio.
»V studiu smo v dveh dneh posneli bobne, nekaj basa in kitar za električne skladbe, preostanek pa smo nasnemavali naslednjih 13 let,« pripoveduje Turk, ki je prevzel tudi producentsko vlogo. Album je nastajal v prostem času, kadar so članom in gostujočim glasbenikom druge obveznosti dopuščale, da so se znova posvetili projektu.
Dolgo nastajanje pa ni pomenilo zgolj tehničnega dokončevanja nekoč posnetih zamisli. Skladbe so se v četrt stoletja tudi spremenile. Nekatere so doživele le manjše popravke, druge so dobile precej drugačno obliko. »K sreči ne,« na vprašanje, ali so po tolikih letih zvenele tako, kot so si jih prvotno zamislili, odgovarja Turk. Izkušnje, ki so jih glasbeniki medtem pridobili v drugih zasedbah, so odprle prostor za nove ideje, bolj premišljene aranžmaje in bogatejši zvok.
Pomemben prispevek so imeli tudi člani, ki so se projektu pridružili pozneje. Današnjo zasedbo sestavljajo Samo Turk (kitara), Simon Omahen (kitara), Matjaž Karlovčec (bas kitara), Gregor Brajkovič (bobni) in Aljoša Žnidaršič (kitara). Pri albumu so sodelovali še klaviaturist Alen Grižonič, saksofonist Žiga Fabbro, violinistka Amanda Vidic in Tom Hmeljak, ki je igral glockenspiel. Za miks je poskrbel Erik Kramberger, mastering pa je opravil Miha Kraker iz studia Greenhouse.
ALBUM KOT CELOTA, NE ZBIRKA SINGLOV
The Screaming Of An Echo se naslanja na raznoliko rockovsko izročilo sedemdesetih let, vendar ga ne poskuša zgolj poustvariti. Progresivni in hard rock se prepletata s folkom, countryjem ter intimnejšimi akustičnimi deli, kar albumu daje širok zvočni razpon. V njem se odraža tudi dolga pot od prvih zamisli do končne izvedbe: skladbe niso ostale ujete v času svojega nastanka, temveč so se razvijale skupaj z glasbeniki.
Po Turkovem mnenju je pri tem pomembno vlogo odigral prav čas. Ker jih ni priganjal rok, so se lahko k skladbam vračali večkrat in jih poslušali z novimi ušesi. »Morda najpomembnejši faktor pa je bil sam čas, saj nam je odsotnost kakršnega koli dead-line-a omogočila večkratno vračanje k istim skladbam s svežimi ušesi in objektiven pogled nanje,« pojasnjuje.
Turk je tudi sicer zagovornik poslušanja albumov kot zaokroženih glasbenih del. Glasba ga spremlja že od mladosti, ko so si prijatelji albume izmenjevali na kasetah, sam pa si je pri stricu presnemaval plošče. Pozneje je z dostopom do zapisovalnika CD-jev in izposojevalnice zgoščenk v Mladinskem centru Koper dobil še več možnosti za odkrivanje nove glasbe. Ob tem je albume tudi kupoval, saj se mu zdi pomembno, da glasbeniki za svoje delo dobijo podporo.
Skeptičen je do načina poslušanja, ki ga spodbuja pretočno predvajanje posameznih skladb. »Streaminga pa za poslušanje glasbe ne uporabljam in ne podpiram, saj mi gre tovrsten način poslušanja glasbe, orientiran na posamezne skladbe, iztrgane iz konteksta albuma, preprosto na živce,« pravi. Pretočne platforme sicer uporablja pri profesionalnem glasbenem delu, denimo za hiter dostop do glasbe, ki se je mora naučiti ali transkribirati zase oziroma za svoje učence. Toda pri resnem poslušanju še vedno daje prednost albumu kot celoti.
PO ALBUMU MORDA TUDI NA ODER
Za Crimson je bil vsa ta leta najpomembnejši cilj dokončati in izdati album, koncertna dejavnost pa je ostajala v ozadju. Zdaj, ko je album vendarle izšel in je fizična izdaja na zgoščenki tik pred njimi, postaja aktualno tudi vprašanje nastopov.
»Imamo željo po koncertni predstavitvi albuma. To bomo predvidoma storili to zimo,« napoveduje Turk. Še pred tem želijo pripraviti tako imenovani album listening party, na katerem bodo album poslušalcem predstavili kot celoto, del gradiva pa odigrali tudi v živo. O nadaljevanju koncertne poti bodo odločali postopoma, glede na odziv občinstva.
»Pripadamo namreč generaciji, katere prva beseda je bila ‘mama’ in ne ‘marketing’,« se pošali Turk. Zasedba zato ne hiti z velikimi načrti, temveč želi najprej preveriti, kako bo glasba, ki je tako dolgo čakala na izid, zaživela med poslušalci.
Album The Screaming Of An Echo je že na voljo v digitalni obliki na platformi Bandcamp, na poti je tudi fizična zgoščenka, minuli četrtek pa je izšel še istoimenski singel. Za zasedbo Crimson je izid albuma predvsem zaključek dolge zgodbe in hkrati priložnost, da skladbe, ki so nastale v srednješolskih letih, končno zaživijo zunaj studia in spomina svojih avtorjev.
